|
|
Na Pecolu že nekaj let nismo bili. Zaradi zgodnjega
vstajanja smo bili na Nevejskem sedlu med prvimi.
Po debelo zasneženi cesti smo se v prekrasnem jutru odpravili proti planini.
Cesta se kar vleče. Meni so se zaradi drsanja s psi po ravnem hitro
oglasili žulji na nogah, ki sem jih prišlužil na Draškem vrhu.
Prav vesel sem bil, ko smo po dobri uri pridrsali na planino. Rado in Lojze sta
ušla naprej, sam sem sledil osamljeni smučini ki je vodila mimo koča Brazza
proti našemu cilju.
|
|
Jutro je bilo prijetno hladno. Vsak je šel s svojim tempom, zato smo se
porazgubili po prostrani planoti.
Sled predhodnika je bila lepo speljana, le včasih je bila tako pomrznjena, da je
bilo lažje hoditi ob njej. Pobočja niso bila pretirano splazena.
|
|
|
|
|
Na tisti zadnjii strmini pod steno je sonce pričelo kazati svojo moč. Rado je
bil že zdavnaj na vrhu. Nekaj časa nas je čakal, potem se je vriskajoč odpeljal
po odpuščenem snegu do konca strmine.
Zadnjih nekaj metrov je bilo v vročini najtežjih. Je bil pa potem počitek
prijetnejši.
Za nami je prišlo še nekaj avstricev, v dolini je pa gomazelo vse polno drobnih
pik. Kljub hitenju so bile te pike za dobro smuko najbrž prepozne.
|
|
Zgodnje vstajanje se nam je izplačalo. Začetna strmina je bila res že malo bolj
mehka. Nižje je bilo pa tisto ta pravo.
Veselo smo risali vijuge na gladke planjave.
Skoraj prehitro smo bili pri planšarijah. Letos slemena staj za kakšnega
pol metra gledajo iz snega, tako da se nismo mogli peljati čez streho, kot pred
leti.
|
|
|
|
Pri eni od staj smo na soncu še zadnjič zajeli sapo. Pred nami se je v soncu
bleščal Kanin, ovit v debelo sneženo odejo.
Po počitku smo se odpeljali skozi gozd do ceste.
Cesta je bila še vedno lepo zasnežena, le na enem ovinku, je sonce že pokazalo
svojo moč.
Smuči smo sneli pred parkiriščem na Nevejskem sedlu.
SlSledila je še dolga vožnja do Aljaža, kjer smo nadomestili del izgubljene
tekočine.
|
|
|
|
|
<
<
|