|
|
|
Dobre snežne razmere je bilo treba izkoristiti. Z Ratitovca v
Dašnjico se tudi ne da smučat vsako leto.
En avto smo pustili v Dašnjici, z drugim smo se odpeljali do Prtovča.
Tu je bilo živahno, kot je vsal lep konec tedna.
Smuči smo dali na nahrbtnike in se zagnali v tisti strm klanec na vasjo.
Pot se potem za kratek čas umiri. Potem pa se pot spet postavi pokonci.
|
|
Koča je bila skoraj polna. Ratitovec je priljubljena točka.
Pridni člani PD Železniki pa kočo lepo vzdržujejo.
Med počitkom in okrepčilom smo se pogovarjali o razmerah in najboljši varianti
spusta. Ker je bil vrh Razorja spihan, so nam predlagali spust z vrha
Gladkega vrha na severno stran.
Ko smo prišli iz tople koče, nas je pozdravil veter. Ta je bil posebej močan na
ko smo natikali smuči na Gladkem vrhu.
|
|
|
|
|
Na začetku se je videla še kakšna skala. V gozdu je bil pa
pršič.
Smučine so nas pripeljale do razpoke, ki je vodila v Razor.
Ko smo prišli na melišča, se je Bojanu izpulila peta okovja. Na srečo je imel
Rado elastičen samolepljiv povoj s katerim smo peto zalepili na smučko.
Smuči res niso tekle tako hitro kot Tini Maze. Malo je cukalo. Vseeno je bila
taka smuka boljša, kot hoja s smučmi na ramenih do Prtovča.
|
|
Pri odcepu proti lovski koči, smo Bojana nagovorili, da je
odsmučal z nami v dolino.
Razmere na senožetih nad Podlonkom so bile več kot odlične. Le zvoženo je bilo
bolj, kot v petek pod Poreznom.
Hitro smo prišli do hiš v Podlonku. Pod vasjo je še nekaj travnikov. Pred
kmetijo Košir smo smuči nekaj metrov nesli po kopni cesti.
|
|
|
|
Pod kmetijo smo zapeljali na kolovoz. Po njem pa v plugu do
avtomobila. Za nami je bilo skoraj 1200 višinskih metrov spusta.
Povoj na Bojanovi smučki je zdržal.
Z vso opremo smo se zbasali v Bojanov avto in se odpeljali nazaj na Prtovč, kjer
smo pustili Petrov avto.
Potem smo si v Žleznikih na bazenu v miru ogledali zmagovalni drugi tek Zlate
lisice.
|
|
|
|
<
|
