|
|
|
Napoved vremena me je premamila, da sem v četrtek zvečer poklical Bojana.
Hitro sva se dogovorila in v petek zjutraj sva se že peljala skozi Leskovco v Davčo.
Pri Jurežu sva bila sama. Sledi predhodnikov so bile stare vsaj dva dni.
Skozi pravljično zasnežen gozd sva prišla do travnika.
Špura je bila na začetku speljana naravnost navzgor. Šele pod vrhom travnika se
je malo unesla. Med vzponom se je naredil prekrasen dan, zato sva se enoglasno odločila,
da greva na vrh.
|
|
V gozdu se je špura še bolj unesla. Med bukvami sem s palico preizkusil
sneg. Kar smejalo se nama je: na pomrznjeni podlagi je bilo deset cm pršiča. Podlaga
je pa bila tako pomrznjena, da se skorja ni predirala.
Ko sva prišla iz gozda, sem si v strmini pod grebenom pomagal s srenači.
Na grebenu med Pohoškim Kopom in vrhom naju je pričakal veter, ki je še poudaril
ubčutek mraza. Za uživanje v razgledu in v pogledu na z ivjem odeta drevesa ni bilo
veliko časa.
|
|
|
|
|
Pred zaprto kočo je bilo precej nanešenega snega. Zavetja ni bilo nobenega.
V vetru sva se hitro preoblekla, pospravila pse in se
spravila na smuči.
Na začetku sva smučala še bolj previdno. Kloža na travniku pod cesto se je ob močnejšem
pritisku še predirala.
Pred gozdom je sneg postal mehkejši. Tudi gozd nama ni delal posebnih problemov.
|
|
Travnik je bil pa posebno doživetje. Podlaga se ni predirala.
Paziti sva morala samo na tisto žičnato ograjo na sredini. Potem pa juhuhu do dna.
Tako lepe smuke že dolgo ni bilo.
Nadaljevala sva po cesti do potoka. od tam pa smuči na rame in peš po klancu navzgor.
|
|
|
|
Pred Jurežem naju je čakal še en nedotaknjen travnik, v katerega sva
narisala vijuge.
Take smučarije že dolgo ni bilo.
|
|
|
|
<
|
