Prelepo vreme je vabilo na smuko. V sredo sem imel čas, zato sva se z Bojanom odpeljala
čez Ljubelj v Barental - Rute. Na zgornjem parkirišču sva bila sama.
Sneg se je
pričel kmalu za zapornico, cesta je bila poledenela. Smuči sva nosila skoraj do Mačenske planine.
Nad planino so razmere postale bolj zimske. Ponekod še srenači niso prijemali. Na
soncu so se nama pričele delati cokle, zato sva raje nadaljevala peš. Sledila sva
stopinjam predhodnika, ki je tod šel navzdol. Vzpenjanje po previsokih stopinjah
in kar konkretni strmini je bilo precej naporno.
Pri križu na vrhu sva uživala v prelepem vremenu in čakala, da bi sonce vsaj malo
omehčalo zahodno pobočje. Medtem sta prišla na vrh dva domačina, ki sta se
prav hitro odpeljala proti jugu.
Midva sva jima sledila. Po njunih smučinah sva našla lepo zasnežen žleb. Sneg v
njem je bil že ojužen, zato je bilo smučanje, kjub strmini, zelo dobro.
Edino na dnu žleba je bilo tako ozko, da si po njem moral bočno drseti.
S tisto strmino sva uspešno opravila, potem naju je čakala nagrada. Nad Mačensko
planino sva našla ravno prav odjenjan sneg. Površina je bila tako zglajena,
da sem najprej mislil, da zaradi difuzne svetlobe ne vidim nobenega roba.
Vriskajoč sva se odpeljala do planine.
Pod planino se je najprej še dalo smučati po travnikih. Ko so bile prekinitve snega prevelike,
sva se odpeljala po zasneženi cesti na melišča pod Stolom in naprej po cesti. Z nekaj snemanji smuči
sva se pripeljala skoraj do avtomobila.
Te kraje sem potem obiskal še v soboto. Z Radom sva šla proti sedlu Belščica.
V treh dneh je na cesti pobralo precej snega, drugje so bile razmere še vedno dobre.
Na meliščih pod Stolom je bilo precej plazovine. Ko sva se le prebila čez snežene
kepe, je pobočje pod sedlom obsijalo sonce. Vzpon do sedla je kar strm, bilo je
precej trdo, srenači so bili obvezni. Malo pod vrhom mi je iz rok padla
palica, ki se je odpeljala v dolino. Na srečo je je ujel bordar, ki se je vzpenjal
za nama. Če to bere, še enkrat hvala lepa.
Na vrhu pa martinčkanje. Tudi na sosednjem
sedlu Vrtača je iz Podna prišlo precej smučarjev.
Pihati je začel veter, zato nisva čakala da bi sneg popustil. Smučanje je bilo zaradi tega bolj trdo.
Ko sva se pripeljala na dno melišča, sva še enkrat nalepila pse in odšla proti Celovški
koči, ki je bila, na najino veselje, odprta.
Seveda sva morala popiti pivo. Grebene okoli Stola so medtem že ovili oblaki.
Nama je bilo vseeno, saj sva se, še vedno v soncu, odpeljala proti avtomobilu.
Smuči sva snela na cesti pod melišči. Do avtomobila sva jih potem nosila slabih 20
minut.
