|
|
29.01.2011 Planina Pecol - Vrh Strmali
|
|
|
|
V zahodni Sloveniji je bilo napovedano lepo vreme, zato smo se odločili za še
bolj zahodno varianto.
Ko smo v Kranjski gori videli prve snežinke smo kar utihnili. Snežilo je vse do
Rablja, za jezerom so se oblaki pričeli trgati. Postali smo boljše volje.
Na smuči smo stopili na Nevejskem sedlu. Bilo je mraz, cesta proti planini je
bila zasnežena.
Cesta do planine se vleče. Dva pred nami sta šla proti Škrbini nad Cijanerico.
Videli smo, da sta snela smuči in šla peš.
Na spihanih delih je bilo zelo trdo, nekje je bil sneg spihan v kložo, ki se je
predirala.
|
|
Rado nam je pobegnil, da smo ga komaj videli. Sam sem imel velike probleme, noge
so bile težke, ker sem bil zadnji, časa za počivanje sploh ni bilo.
Na nebu je bila koprena, pihalo ni, bilo pa je precej hladno. Proti koncu je
postajalo vse bolj strmo. Smučine predhodnikov so bile poledenele, zato je na
njih drselo.
|
|
|
|
|
Na sedlu pod Montaževo steno nas je pričakal mrzel veter.
Rado, ki je prišel veliko pred nami je bil že ves premražen. Odločili smo se, da
bomo pomalicali nižje, kjer ne bo pihalo.
Smučanje do tja je bilo zame prava muka. Na vrhu sem samo snel pse in zapel
čevlje. Ko me je treslo po trdi strmini, so me v obe nogi zagrabili krči, da sem
komaj pripeljal do skale, kjer so počivali prijatelji.
|
|
Po malici je bilo malo bolje. Tudi sneg se je malo unesel. Občasno se je še
prediralo, zato si moral paziti pri vsakem zavoju.
Na planini Pecol smo šli po bližnjici skozi gozd do ceste. Tako smo se izognili
dolgemu ravninskemu delu.
Na cesti ni bilo ljudi, zato je lahko šlo bolj hitro. Naredili smo samo en
postanek, zato so me na Nevejskem sedlu spet pekle noge.
Turo smo zaključili, kot ponavadi, pri Aljažu.
|
|
|
|
