Na Brniku smo se zbrali v poznih večernih urah. Sledil je polet do Carigrada. Pot smo nadeljevali preko mostu čez Bospor po prazni avtocesti proti turškemu glavnemu mestu Ankari. Vmes smo imeli še en postanek, kjer so nekateri že uživali v turški hrani. Midva sva bila pa pri svojih sendvičih. Simit - presta posuta s sezamom, je bila prva domača jed, ki sem jo preizkusil.

V Ankari smo si ogledali Muzej anatolskih umetnosti in civilizacije. Seznanili smo se z bogato zgodovino narodov, ki so naseljevali to področje.

Obvezen je obisk grobnice očeta moderne Turčije - Kemala Ataturka.

Pot proti Kapadokji smo nadaljevali po anatolski visoki planoti. Postanek smo imeli pri slanem jezeru. Meri 48 X 80 km in je drugo največje v Turčiji. Slanost je 33%. Na plitvem dnu se vidijo kristali soli.

V mestu Urgup smo bivali v hotelu s "posebnim vzdušjem".  Sobe v tem hotelu so vklesane v tuf - vulkanski pepel. Na žalost smo bili to sezono prvi obiskovalci, zato so bile naše "jame" precej hladne. Zvečer smo se peš odpravili po mestu. Popili smo čaj v čajnici in si ogledovali trgovine.

Zjutraj smo pričeli raziskovati pravljično deželo Kapadokijo. To je perzijsko ime za deželo konj. Pokrajina je iz vulkanske kamnine tuf, ki je zelo rodoviten. Ker je mehek, erozija naredi čudovite oblike. Prav tako se ga da kopati, tako da so ljudje v njem že davno gradili bivališča. Na sliki je Kamelja dolina.

Trši bazalt ni dovolil izpodjedanja tufa - nastale so gobam podobne oblike - Fairy chimneys po turško.

V mestu Avanos smo obiskali izdelovalnico keramike. Posodo ročno izdelajo, pred žganjem v peči jo pa še ročno poslikajo s tradicionalnimi ornamenti.

Tuf je odličen gradbeni material. V njem so nastala cela mesta. Če se je mehka stena podrla, so dobili balkon, v hrib pa so izdolbli novo sobo.  Na sliki je trdnjava Uchisar, ki se dviga visoko nad mestom. Kraji so bili pomembni v zgodnji dobi krščanstva, saj so v skale izdolbli veliko cerkva in samostanov. Zelo zanimiva so tudi podzemna mesta. Ljudje so se pred osvajalci zatekli v mesta pod zemljo. V njih je lahko bivalo več tisoč ljudi.

Kljub nedelji smo po odličnem kosilu šli v tkalnico preprog. Prikazali so nam ročno izdelavo - od volnenih do svilenih preprog. Za izdelavo svilene preproge rabi delavka tudi  pol leta. Na koncu so nam izdelke ponudili v prodajo. Kljub temu, da nismo ničesar kupili, so nas pogostili s čajem.

Dneve v Kapadokiji smo zaključili z obiskom restavracije. Tudi ta je bila izkopana v skalo. Bolj kot večerja se nam je vtisnila v spomin njihova glasba in seveda ta plesalka.