Člani Geografskega društva Gorenjske so se letos odpravili v severno Španijo. V južnem delu te vroče in sončne dežele smo bili pred petimi leti, zdaj smo imeli namen obiskati severne pokrajine: Baskijo, Kantabrijo, Asturijo in Galicijo.

Potovanje se je začelo v soboto opoldan z vožnjo do beneškega letališča. Tam smo oddali prtljago in počakali na letalo, s katerim smo poleteli do Frankfurta.

Letališče v Frankfurtu je zelo veliko,  je eno najpomembnejših evropskih letališč.  Po neskončnih hodnikih smo šli iz terminala B v terminal A, kjer smo počakali na letalo za Bilbao.

Čas med čakanjem sva si krajšala z opazovanjem letal, ki so neprestano vzletala in pristajala. in pristajala.

Do letala smo se odpeljali z avtobusom. Med vožnjo smo občudovali velikost letališča.

Polet do Bilbaa je bil miren. Na letališču nas je pričakala vodička Ksenija. Odpeljali smo se do hotela na počitek.

Prebudili smo se v deževno jutro. Vremenska napoved, ki smo jo razočarano gledali že teden pred potovanjem, je bila na žalost pravilna.

Dež, bolje rečeno pršenje, je kmalu prenehal. Za trenutek je posijalo sonce, potem so se spet privlekli oblaki in spet je deževalo.

Zapeljali smo se do Biskajskega mostu, ki je kot tehnični spomenik proglašen za del UNESCOve svetovne dediščine. menik proglašen za del UNESCOve svetovne dediščine.

   "Tovorni most" je konstruiral Eifflov učenec Alberto Palacio leta 1893. 50m visoka železna konstrukcija nosi gondolo, v kateri se poleg potnikov lahko prepelje do 6 avtomobilov. S tako rešitvijo so povezali mesti na obeh bregovih reke Nervion, ne da bi ovirali promet v pristanišču.

Naslednji postanek smo imeli v pristaniškem mestecu Castro Urdiales, ki se nahaja že v pokrajini Kantabrija. nahaja že v pokrajini Kantabrija.

Najprej smo počakali, da se je dež malo umiril, potem smo se sprehodili po slikovitem mestecu do utrdbe in cerkve Santa Maria de la Asuncion.

Vreme se je naenkrat izboljšalo. Med sprehodom po pomolu smo videli kako velika je razlika med plimo in oseko na atlantski obali. Ribiči so do čolnov morali plezati po lestvah.

V tem mestecu smo imeli še malo časa za "cafe con leche e una cerveza por favor".

 Blizu kraja Santillana del Mar je leta 1879 nek amaterski arheolog s svojo 9 letno hčerko odkril jamo s poslikavami iz paleolitika. Jamo so poimenovali Altamira (gor glej), po besedah arheologove hčere.

V sedemdesetih letih so se zaradi številnega obiska slike poškodovale, zato so jamo najprej zaprli za oglede, potem so obisk močno omejili.

Leta 2001 so v bližini jame naredili kopijo, v originalno jamo pa imajo vstop samo raziskovalci.

V muzeju smo si ogledali razstavo, ki prikazuje življenje pred 13 - 16.000 leti, ko so slikarije nastajale.

Po kratkem filmu smo si ogledali še kopijo jame, ki je veliko boljša, kot tista, ki sem jo videl v Tehničnem muzeju v Munchnu.

Od muzeja do mesteca Santillana del Mar je kaka dva kilometra. V lepem sončnem vremenu smo se odpravili kar peš. Sprehod nam je dobro del, manj prijetno je bilo ropotanje s kovčki po kamnitem tlaku do hotela, ki je bil v starem delu mesta.

Namestili smo se v starem hotelu v samem mestnem jedru.

  Po osvežitvi je sledil sprehod po mestnih ulicah, do Colegiate - romanske cerkve, v kateri ležijo posmrtni ostanki svete Julijane, svetnice, po kateri je mestece dobilo ime.

Na žalost so bile v nedeljskem popoldnevu skoraj vse gostilne zaprte. Zato smo se kot po naključju skoraj vsi iz naše skupine zatekli v eno, kjer smo poleg prigrizkov poskusili še njihovo pivo in pa predvsem vino. zkov poskusili še njihovo pivo in pa predvsem vino.

V primerjavi z industrijskim turizmom na jugu Španije je bilo tu turistov v tem času malo.

Hotel je spominjal na staro meščansko hišo z bogato notranjo opremo. Leseni stebri, pa tudi nekateri kosi pohištva so bili še ročno tesani.