Tudi zajtrk je bil primeren velikosti hotela. Mize so se šibile od dobrot.   Kljub temu, da sem hotel biti zmeren pri jedi, sem si spet naložil preveč.

Poleg mesnin, ki so še spadale k velikonočnim praznikom, so prevladovali siri različnih vrst in okusov.

Zjutraj smo šele videli, kako velik je ta hotel.  Za fotografije polovice hotela sem moral prečkati štiripasovnico.  

Pred vrati je bila parkirana hotelska lumuzina.  Hummer limuzina je bila daljša od  našega avtobusa. Dacia Logan pred njim bi šla skoraj v šoferjevo kabino.

Značilnost glavnega mesta Romunije je hiter razvoj telefonije. Vsi kabli tečejo po zraku. Na drogovih imajo rezervne svitke, najbrž za morebitne nove naročnike.

Ne vem ,kako vedo, čigav je kakšen kabel. Pri popravilu monterji doživljajo enako grozo, kot fotografi, ki hočeje fotografirati kakšen objekt brez žic.

Zaradi nedelje in velikonočnih praznikov je bila zgradba parlamenta zaprta za oglede. Namesto nje smo obiskali Palačo Cotroceni. Na griču je na mestu opuščenega samostana zgradil leta 1888 palačo romunski kralj Karol I.

Leta 1977 je Nikolaj Ceausescu palačo preuredil za svoje goste. Po letu 1991 je to postala predsedniška palača. V palači je tudi muzej odprt za javnost. 

Pred ogledom muzeja so nas skrbno popisali in pregledali. Oddati smo morali tudi vso prtljago in fotoaparate.

Po birokratskem uvodu nam je vodička tako prijetno razkazala prostore, da smo ji na koncu vsi zaploskali.    

Po kratkem sprehodu po mestu smo postali žejni. Obiskali smo mestno pivnico Caru' cu Bere.

V lepo okrašeni pivnici iz leta 1899 so nas prijazno sprejeli.

Na žalost pa mi piva niso prinesli vse do časa našega odhoda. Ko sem se ves žejen razjezil, sem izgledal tako hud, da sem na koncu moral na dušek spiti skoraj tri kozarce piva.

Na koncu še  kratek obisk še enega skansena, kjer so razstavljene tipične stare zgradbe iz vseh pokrajin Romunije.

Med našim potovanjem smo podobne zgradbe videli živeti.

Potem pa na letališče.

Ko smo čakali na letalo, sem razmišljal o deželi, ki sem jo obiskal. V resnici je to dežela z velikim potencialom. Poleg zalog nafte in zemeljskega plina ima še veliko slabo izkoriščenih polj in gozdov.

Na žalost so stvari še precej neurejene, zato so te danosti lahek plen tistih, ki jim je cilj samo čimvečji dobiček. Tisti, ki so se okoristili v času po padcu režima, so postali neizmerno bogati. Večina ljudi pa mora s skromnimi plačami živeti zelo skromno.

Država se z vstopom v Evropsko skupnost hitro razvija, zato mi ni žal da sem jo videl takšno kot je sedaj.

V letalu sem bil z mislimi že doma.

Med mirnim poletom so razgled motili oblaki, ki so se razmaknili šele nekje nad Blatnim jezerom.