Lendave nismo slučajno izbrali za prvi postanek. V mestu in okolici živi precej Madžarov.

Ogledali smo si mesto in nov kulturni dom, v katerem delujejo tako slovenske kot madžarske kulturne organizacije.

Sprehodili smo se po mestu in imeli čas za kavo. Potem pa smo šli spet v avtobus, ki nas je odpeljal proti Madžarski.

Ko smo se peljali skozi Dolgo vas, smo se  spomnili, kakšne kolone tovornjakov so se včasih valile skozi naselje. Zdaj, ko ni več treba opravljati kontrole na meji in ko so dokončali avtocesto, prometa skozi vas skoraj ni.

Na Madžarskem sem bil prvič, zato me je zanimalo, kakšna je ta dežela.

Vedel sem, da visokih gora ne smem pričakovati. Pokrajina je bila na začetku res bolj ravna. Polja niso tako razdrobljena, kot pri nas. Že v preteklosti prebivalci niso imeli svoje zemlje. Kot delavci so obdelovali grofova posestva. Po drugi svetovni vojni so ta posestva postala državna, ljudje so pa še vedno delali na njih. Zdaj je ta zemlja v lasti delniških družb.

Hiše v vaseh so majhne, okrog hiš imajo malo zemlje za ohišnico.

Monotono ravnino je poživil vulkanski stožec Somlo, obdan z vinogradi. Številne zidanice na pobočjih so dajale podobno podobo kot Smuk nad Semičem.

Blizu Devcsera smo si ogledali naselje Kolontar, ki ga je pred leti poplavilo rdeče blato, odpadek bližnje tovarne aluminija.

Zaradi strupenega blata so morali prebivalce preseliti v novo naselje. Poplavljene hiše so porušili. V spomin na dogodek so pustili samo eno, kot opomin na ekološko katastrofo. Na mestu poplavljenega naselja zdaj urejajo spominski park.

Peljali smo se mimo bazenov rdečega mulja. Peščeni nasipi mi niso dajali pretiranega občutka varnosti.

Pokrajina okrog mesta Veszprem je bila podobna našemu krasu. Ta predel ni tako rodoviten. Rusi so na njem uredili veliko vojaško vadišče - tenkodrom.  Zdaj ta poligon uporabljajo sile NATO. Na njem vadijo tudi naši vojaki.

V kraju Herend je znana tovarna porcelana. Za voden ogled nismo imeli časa, zato smo se pomudili le v prodajalni ob tovarni.

Tovarna je bila osnovana leta 1826. Bogato poslikan porcelan je proizvajala za aristokracijo tistega časa. Porcelean je dobavljala tudi za cesarsko-kraljevo družino. cesarsko-kraljevo družino.

Ne vem, če bi se odločil za nakup skodelic s precej starinskimi vzorci. Tudi cene posameznih primerkov so bile primerne slovesu tovarne.

Jelena je pripovedovala, da nekateri kupujejo porcelan kot naložbo za prihodnost.

Spet smo se peljali mimo obširnih polj.  Brane je v šali rekel, kakšni reveži so Madžari: "Površina velika kot Sorško polje, na njej pa samo en traktor." Res pa je, da je ta velikanski traktor lahko obdelal tako veliko njivo.

V daljavi so se prikazala velika blokovska naselja. Približevali smo se madžarskemu glavnemu mestu - Budimpešti. o se madžarskemu glavnemu mestu - Budimpešti.

V mesto smo prišli ravno v času popoldanske prometne konice.  V gneči smo se počasi pomikali. Prečkali smo Donavo, ki ločuje Budim od Pešte in poiskali naš hotel.

Hotel je v bližini nogometnega stadiona kluba Ferencvaros. Nekdaj slaven klub se, tako kot mnogi naši klubi, sooča z denarnimi težavami in zato ni več tako uspešen.

Za osvežitev v hotelu smo imeli malo časa. Z avtobusom smo se odpeljali v mesto na večerjo. odpeljali v mesto na večerjo.

Po dobri večerji smo se peš sprehodili do hotela, ki niti ni bil tako blizu, kot se nam je zdelo med vožnjo z avtobusom.