|
|
Irena je dobila darilni bon za izlet. Ko sva se odločala, kam bova šla, sva se odločila
za Rim in Pompeje, ker v tem delu Italije še nisva bila.
Zvečer sva počakala avtobus na pakirišču na Dolgem mostu. Sledila je dolga nočna vožnja. Dolga tudi zato, ker na avtobusu težko zaspim. Moti me hrup in luči. Ko sem pa že skoraj zaspal, smo se morali ustaviti, ker mora avtobus na vsake tri ure,pol ure počivati. Malo sem zaspal šele proti jutru. Pred Rimom nas je pozdravila jutranja gneča. Če pomislim, da bi se moral tako vsak dan voziti na delo. Kljub gneči smo na trg pred baziliko sv. Petra prišli dovolj zgodaj, tako da je bil trg še skoraj prazen. Ko nam je vodička razlagala, kaj bomo v cerkvi videli, se je pri kontroli prtljage, že nabrala vrsta. |
|
Na začetku cerkev name ni naredila posebnega vtisa. Katedrale v Španiji
so se mi zdele večje. Šele, ko sem prišel pod mogočno kupolo, sem se zavedel, kako
velika je zgradba v resnici.
Dokler se nisem privadil, me je motilo tudi veliko število obiskovalcev. Turisti vseh narodnosti in barv so se sprehajali po cerkvi. Še najbolj me je motilo, da so hoteli fotgrafirati ravno tiste stvari, kot jaz. Obiskali smo še katakombe pod cerkvijo, v katerih so pokopani papeži. Seveda je bil najbolj oblegan grob Janeza Pavla 2.. |
|
Na nepopisno gnečo sem se navadil, ko smo stopili v vrsto za ogled Sikstinske kapele.
Preden smo stopili v vrsto, me je čudilo, zakaj je na ulici toliko ljudi, ki ne gredo nikamor. Ko smo se postavili še mi, sem razumel. Če bi bila taka vrsta za vzpenjačo na Ljubljanski grad, bi bila ta izplačana v enem mesecu. Po dobre pol ure smo prišli na konec ulice. Tam smo zavili v novo ulico ob obzidju. Na koncu je bila vrsta v nalednjio ulico. Čakali smo dobro uro in pol. Na srečo ni bilo vroče. Na cesti poleg vrste, je bil živahen promet, tako da se čakanje ni preveč vleklo. |
|
V atriju Vatikanskega muzeja so table, kjer vodiči skupinam v miru razložijo, kaj
bodo videli.
Med ogledom samim razlaga ni možna. Vsak postanek v gneči bi povzročil še večji zastoj. Skozi sobe, ki jih je poslikal Raffael, smo skoraj tekli. Če se je kdo ustavil, da bi si kaj pogledal, ga je takoj porinila naprej množica, ki je hotela priti do največjega zaklada - Sikstinske kapele. V njej je bila še večja gneča. Bolj kot v strop s prelepimi slikami, si moral gledati predse, da nisi koga pohodil. Fotografiranje , je bilo predvsem zaradi zaustavljanja prepovedano. Meni se je tako po nesreči večkrat sprožil fotoaparat, ravno ko je bil obrnjen proti stropu. |
|
V Vatikanu smo se še sprehodili mimo zgradbe slovenskega veleposlaništva in Angelskega
gradu, do reke Tibere. Med potjo sva se spominjala zaključka romana Angeli in demoni,
ki se dogaja v teh krajih.
Prečkali smo Tibero in po ozkih uličicah, polnih trgovinic in ateljejev, prišli do Pantheona, okroglega svetišča, starega dobrih 2000 let. Na vrhu kupole ima odprtino, ki je edini vir svetlobe. V svetišču so pokopani Italijanski kralji in znani umetniki - Raffaello. |
|
Rim je znan tudi po vodnjakih. Na trgu Navona, ki stoji na kraju, kjer je bil v
antičnih časih stadion so trije prelepi vodnjaki. Najbolj znano, fontano Rek, so
na žalost obnavljali. Ne vem zakaj me je močno spominjala na ljubljanski Robbov
vodnjak. Zagotovo najlepši vodnjak je Fontana di Trevi. Reliefi prikazujejo zgodbo, kako je cesar Agripa pripeljal čisto vodo v Rim. V sredini je kip Oceana na kočiji v obliki školjke. Z vodnjakom je povezana legenda, ki pravi, da se tujcu, ki pravilno vrže vanj novčič, ali če pije vodo iz njega, zagotovi vrnitev v Rim. |
|
Stalno drenjanje skozi množico mi je šlo že pošteno na živce. Na srečo smo si ogledali
samo še Španske stopnice. Stopnice so znane po vsakoletni modni reviji, prav tako
je to kraj kjer se na večer srečujejo Rimljani. Ko smo bili mi tam, je bilo malo
pravih prebivalcov Rima, prevladovali so Japonci, Američani, Angleži.
Vožnja z metrojem v popoldanski konici, je svojevrstna izkušnja. Mi smo jo doživeli, ko smo se peljali od stopnic, do avtobusa, ki nas je čakal izven mesta. Sledila je še vožnja do hotela v zdraviliškem mestecu Fiuggi in zaslužen počitek. |
|
Naslednje jutro smo še v mraku zapustili hotel in se odpeljali proti Neaplju. Vožnja,
ki bi morala trajati dve uri in pol, se je zaradi prometne nesreče na avtocesti
podaljšala še za dve uri.
V Pompeje smo zato prišli šele opoldan. Mesto je bilo leta 79 ob izbruhu Vezuva zasuto s pepelom. Nad njim kasneje ni bilo nobenih naselbin, zati se je ohranila celotna struktura mesta. Presenečen sem bil nad razsežnostmi in urejenostjo mesta. Ulice so bile tlakovane. V mestu je bilo polno vodnjakov. Tako so se ulice imenovale po vodnjakih in ne po trenutnih politikih, kot v naših časih. |
|
V mestu so imeli baziliko, ki je bila v tedanjih časih prostor za odločanje ter
gledališče in številne trge.
Ohranjena je pekarna, kjer so mleli moko in pekli kruh. V prodajalni na vogalu, so mimoidočim prodajali toplo hrano. Lepo so ohranjena še javna kopališča. Tudi za "osamljene" so znali poskrbeti, saj so imeli tudi več javnih hiš. V njej so bile nad sobicami poslikave z motivi uslug, ki so jih v posamezni sobici nudili. |
|
Poleg kanalizacije - kloake, so ohranjene tudi svinčene vodovodne cevi. Domnevajo,
da je bila voda iz takih cevi eden izmed vzrokov propada rimskega cesarstva.
Hiše so bile lepo poslikane. Tudi stebri in kipi so bili pobarvani. Tla so krasili čudoviti mozaiki iz drobnih kamenčkov. Ker je mesto tako ohranjeno, si človek prav lahko predstavlja, kako so takrat živeli. |
|
Izbruh vulkana je uničil prej cvetoče mesto. Izbruh je bil tako silovit, da so ljudje
v trenutku umrli. Pri izkopavanju so okoli kosti odkrili prazen prostor. Ko so ta prostor zalili z mavcem, so dobili odlitke ljudi. Odlitki so tako dobri, da se na obrazih še vidi bolečina. Ko smo se peljali proti Vezuvu, je pričelo deževati. V dežju se ne moreš povzpeti na vrh, zato smo kar hitro obrnili. Tako smo tudi izničili zamudo, ki smo jo imeli zaradi zastoja na avtocesti. |
|
Pred Neapljem so nas pozdravili kupi smeti, ki so ostali kot posledica vojne med
mestom in mafijo, ki kontrolira odlagališča.
V predmestjih so me slabo vzdrževane zgradbe, polne smeti spomnile na na mesta v Armeniji in Gruziji. Ko smo izstopili iz avtobusa, smo morali najprej poizkusiti pravo napolitansko pizzo. Pizza margerita, samo s paradižnikom in mozzarelo je bila odlična. Za kratek čas je odgnala misel, da je Neapelj mesto, kjer na turista preži mnogo nevarnosti. Ker nismo šli na Vezuv, smo imeli v mestu precej prostega časa. Izkoristila sva ga za potep po centru mesta. V katedrali, ki je zgrajena v obliki rimskega Pantheona, sva prisostvovala poroki. Dogodek je bil zelo svečan. Ko je ženin v tremi nevesti natikal prstan in mu je ta padel na tla, smo se vsi nasmejali. |
|
Neapelj je bil v času razcveta mogočno mesto. Na žalost veličastne zgradbe zaradi
krize propadajo. Ob obali je bil v sobotnem popoldnevu nepozaben pogled na neapeljski
zaliv, poln jadrnic in na Vezuv, ji se nam je v posmeh kopal v soncu. V trajektnem pristanišču je bil živahen promet. Ladje za Capri in Ischio so vozile skoraj tako pogosto, kot avtobusi mestnega prometa. |
|
Od pristanišča do vhoda v trdnjavo Castel nuovo je zaradi gradbišča narejen
most. Na njem črnici so prodajali "originalne" Gucci torbice in "originalne" Rolex
ure. Kljub temu da so bile cene zelo ugodne, nisva nič kupila. Ogledala sva si prelep portal trdnjave, kjer so prebivali neapeljski kralji. Vhod v grad je renesančni slavolok zmage, iz časa Alfonza I. Aragonskega. Kasneje so vladarji naredili še mogočno kraljevo palačo. |
|
Galerija Umberta I. je podobna tisti v Milanu ali Bruslju. V sredini ima prav tak
mozaik z znamenji zodiaka kot galerija v Milanu.
Skozi galerijo sva prišla v eno izmed nakupovalnih ulic. Povsod je bilo veliko ljudi. V stranskih ulicah je bilo polno smeti. Posebej so me presunili brezdomci, ki so živeli v zasilnih bivališčih iz kartona in plastike. Ko smo se peljali nazaj proti hotelu v mestu Fiuggi , smo se peljali skozi hudo nevihto. Na srečo je po večerji dprenehalo deževati, zato sva šla še na sprehod po zdraviliškem mestecu. Kupila sva zelo dobre piškote. Zdravilne vode, ki ima podobne lastnosti kot naš Donat, pa nisva poizkusila. |
|
Zgodaj zjutraj smo se odpeljali proti Rimu. V nedeljskem jutru na cesti ni bilo
take gneče.
Najprej smo si kar iz avtobusa ogledali četrt E.U.R. Četrt je bila prvotno namenjena svetovni razstavi leta 1942. Zaradi vojne razstave ni bilo, ostale so pa nekatere zgradbe, zgrajene v stilu fašistične Italije. V 60. letih so tam zgradili še nekaj arhitekturno pomembnih zgradb, med njimi Palačo športov. Ta četrt se razlikuje od drugih rimskih predelov, ker zgradbe tu niso tako skupaj. Med njimi so naredili celo umetno jezero. |
|
Cerkev sv. Pavla izven obzidja pripada Vatikanu. Zgrajena je na kraju, kjer je pokopan
sv. Pavel. Ko so jo po požaru obnovili, je s svojim bliščem in prostornostjo, skoraj
lepša od bazilike sv. Petra.
Na stenah so upodobljeni vsi dosedanji papeži. Medaljon Benedikta XIV. je posebej osvetljen. Ko smo prišli iz cerkve, je bilo na parkirišču vse polno avtobusov. Spet se je pričela običajna rimska turistična gneča. |
|
Z avtobusom smo se zapeljali do Konstantinovega slavoloka. Od tu naprej smo vse
dopoldne raziskovali antični Rim.
V nedeljskem jutru je povsod mrgolelo turistov vseh narodnosti. Tu sem šele razumel vodičko, zakaj je imela pri sebi megafon. V takšni gneči je nemogoče razlagati brez pomagala. |
|
Kolosej smo si ogledali samo od zunaj. Za vstop je bila prevelika vrsta.
Pred njim so se nastavljali možje oblečeni v rimske legionarje. Za par eurov si se lahko fotografiral z njimi. Nekateri so bili še kar zanimivi. Nekateri so pa pod sandali nosili frotiraste nogavice. Saj se itak ne vidijo na fotografiji. |
|
Cerkev sv. Peter v verigah je dobila svoje ime po relikviji: verigah v katere naj
bi bil vklenjen sv.Peter v Herodotovem času. Po čudežu so se verige sklenile med
seboj.
Še bolj kot po verigah, je cerkev znana po grobnici papeža Julija II.. Grobnico je izdelal Michelangelo. Osrednja figura je lik Mojzesa. Ob pravilni osvetlitvi, se v Mojzesovi bradi vidi papeževa glava. |
|
Po ozkih ulicah smo nadaljevali pot so Beneškega trga. Tu stoji spomenik v čast
neodvisni Italiji.
|
|
Rim leži na sedmih gričih. Eden izmed njih - Kapitol je bil nekoč sveti kraj rimskih bogov. Nanj vodi stopnišče, zgrajeno po Michelangelovi zamisli. |
|
S Kapitola smo se spustili proti Forumu. Midva sva se sprehodila po njem, tako da
sva lahko občutila njegove razsežnosti.
Ob dvanajstih smo se vsi zbrali na postajipodzemske železnice in se spet odpeljali ven iz mesta, kjer nas je čakal naš avtobus. Vožnja domov je bila zaradi zanimive pokrajine lažja. |