|
|
V Bruslju sem bil službeno na nekem izobraževanju. Predavanja so bila do 5.
ure popoldan, večer mi je pa ostal za potepanje po mestu.
Iz Ljubljane smo poleteli z "delavskim avionom" (v ponedeljek zjutraj so se z njim peljali v službo zaposleni v ustanovah Evropske unije. Na letališču sem imel srečo s taksijem, tako da sem bil v predavalnici že ob pol desetih, pol ure pred pričetkom predavanj. Po končanih predavanjih sem šel s tramvajem do hotela. Potem pa prav hitro v mesto. Od hotela do centra mesta je bilo slabe pol ure hoje. Prvi dan sem potreboval malo več, ker sem še iskal pravo pot. Na sliki je Kraljeva palača, uradna rezidenca belgijskega kralja. |
|
Pot do Velikega trga - Grand place, me je vodila mimo knjižnice skozi
lepo urejen park.
Na žalost so bili vsi muzeji odprti le do 17. ure, takrat sem bil še na predavanjih. Tudi trgovine so se običajno zaprle že okoli 18.ure, redke so bile odprte do 19. ure. Edino pri stari borzi, sem našel trgovino, ki je bila odprta do osmih. Tudi z vremenom sem imel "srečo". Bilo je tako hladno, da so domačini sredi julija hodili okrog v plaščih. Vsakih petnajst minut je deževalo. Vremenar na TV je rekel, da bo vreme "tipično Belgijsko". Moj sotrpin na tečaju Pascal, mi je potem potrdil, da imajo v glavnem tako vreme. |
|
Grand Place oziroma Grote Markt je zagotovo najbolj zanimiv za turiste. Obdržal
je podobo starega Bruslja, ostale stare zgradbe so porušili potem, ko je Bruselj
postal prestolnica zato, da so lahko zgradili upravne stavbe.
Glavni trg se ponaša s čudovito mestno hišo na eni strani in Kraljevim domom (Maison du Roi, Broodhuis) na drugi strani. Tu se je vedno kaj dogajalo, zato sem se na trgu znašel vsak večer. Belgija je dvojezična država, zato so vsi kraji označeni v flamskem in francoskem jeziku. Tudi tu je precej prisoten nacionalizem, tako da so na tečaju Flamci in Valonci še najmanj komunicirali med sabo. V neki gostilni sem opazil napis da postrežejo v obeh jezikih. |
|
Na kipec dečka, ki lula sem naletel čisto po naključju. Na neki ulici sem zagledal
ogromno turistov. Še bolj so me pritegnile zastave evropskih držav. Slovenska je
bila v prvi vrsti, poleg Belgijske.
Manneken Pis - mali bronasti deček, ki lula, je znamenitost mesta. Kljub mrzlemu vremenu, je cel tedel lulal nag.Včasih ga namreč oblečejo. V počastitev vstopa Slovenije v EU je bil celo v slovenski narodni noši. |
|
Na drugo stran Glavnega trga je Galerija Saint_Hubert podobna tisti, ki smo jo videli v Milanu. Tudi tu so precej znane trgovine, na mojo srečo so bile že zaprte. |
|
Rue des Bouchers - mesarska ulica, postane zvečer ena sama restavracija. prevladujejo
morske jedi, predvsem školjke, ki so poleg čokolade in ocvrtega krompirja glavne
značilnosti belgijske kuhinje. Školjk nisem poizkusil, ker sem sumil, da so v že
tako dragem mestu precej zasoljene. Ko sem bral o deželi, sem ugotovil, da je Belgija domovina pomfrija, ki so ga potem površni Angleži preimenovali v francoski krompir. Da je okusen pove že to, da sem pred neko prodajalno videl v vrsti čakati vsaj petdeset ljudi. Ko sem pogledal kaj prodajajo, sem ugotovil, da čakajo na krompir. O čokoladi pa ne bi govoril, je pa dobra. Tistega kilograma čokoladnih bombonov, ki sem jih prinesel domov že zdavnaj ni več. |
|
V mestu se veliko gradi, stare zgradbe se obnavljajo. Na sliki v ozadju je sodna
palača - Palace de la Justice z zlato kupolo. Razen kupole se pa od blizu vidijo
samo gradbeni odri, ker palačo obnavljajo.
Mnoogo hiš obnavljajo tako, da pustijo samo zunanjo steno, ki jo zaščitijo s železnimi traverzami, vse ostalo pa zgradijo na novo. Na sliki se vidi še kakšno je bilo tu vreme. Na mestu, kjer sem posnel fotografijo je deževalo, sto metrov naprej je pa sijalo sonce na sodno palačo. nebo je bilo pa skoraj jasno. |
|
Čeprav imamo občutek, da mesto leži v ravnini, je kar nekaj vzpetin. Če hodiš peš,
se stlno dvigaš in spuščaš.
Poleg sodne palače je terasa, ki je rahlo dbignjena nad mesto. Z nje je lep razgled, v daljavi se vidi prizorišče svetovne razstave in Atomijum. |
|
Blizu glavne železniške postaje je gotska katedrala iz trinajstega stoletja. |
|
To je ena glavnih nakupovalnih ulic v mestu. Tja sem prišel ob sedmih zvečer, zato so trgovine ravno zapirali. Še v izložbe nisem mogel gledati, ker so bile skoraj vse prelepljene z rdečimi plakati na katerih je pisalo "Solden". Najprej sem mislil, da jih je prevzela kakšna multinacionalka, potem pa mi je le kapnilo, da stisti Solden pomeni razprodajo. Še dobro da nisem ženska, v tujem mestu v času razprodaj, pa vse trgovine zaprte. |
|
V mestu se strare zgradbe mešajo z novimi. Vidi se da je Bruselj upravno središče Evrope. Tu imajo svoj sedež tudi mnoge velike svetovne firme. |
|
Še enkrat na Grand place. Kraljeva hiša je bila lepo obsijana z večernim soncem. Mestne hiše na drugi strani pa ravno zaradi svetlobe nisem in nisem mogel dobro posneti. |
|
Na trgu se vedno kaj dogaja. Na sliki so priprave na praznovanje flamskega
praznika. Dva večera je bil koncert flamskih pevcev, ki ga je v živo prenašala celo
belgijslka televizija.
Če se pozorno pogleda obleko ljudi na trgu, se vidi da so tisti, ki so v plaščih domačini, tisti v kratkih rokavih in kratkih hlačah, pa turisti, ki si pred obiskom dežele niso ogledali dolgoročne vremenske napovedi. Mene je "odvečna" vetrovka, za vsak slučaj, rešila. Slekel sem jo šele zadnji dan na letališču. |
|
Po dveh dneg peš hoje po mestu, sem spoznal tudi sistem mestnega prometa.
Za obisk Atomijuma sem izbral kombinacijo tramvaja in podzemske železnice. Ko pa sem prispel do tja, mi je čuvaj prijazno povedal, da so zgradbo že pred eno uro zaprli. Ne vem ali Belgijci hodijo tako zgodaj spat, oziroma kdaj lahko kaj kupijo. |
|
Bruselj je bil prizorišče svetovne razstave leta 1958. Takrat so zgradili tudi Atomijum.
Zaradi velikih razdalj si paviljnov sploh nisem šel ogledat, saj so bili najbrž prav tako zaprti. Ker mi je tramvaj ravno odpeljal, sem šel še enkrat na podzemsko in v center mesta. Edino zadoovoljstvo tega dne je bila restavracija za nekadilce, kjer sem si privoščil florentinski zrezek z odejico iz rukole, aramžiran s čokolado, ki se je odlično prilegala okusu. Naslednji dan sem hotel večerjo ponoviti, na žalost pa restavracije nisem več našel. |
|
Naslednji večer sem si ogledal še Spominski park s slavolokom zmage. Mestni prevoz
sem že obvladal, z nasveti mi je pomagal še sosed Pascal, ki je bil zaposlen na
mestni tramvaj komandi.
V parku za slavolokom em opazil več papig, ki so svobodno letale po drevju. Najprej sem mislil, da so ušle, naslednji dan mi je Pascal pojasnil, da so nekoč res ušle, zdaj se pa same razmnožujejo in živijo v parkih. |
|
Bruselj je tudi upravno središče Evropske unije. V tej zgradbi je sedež komisij.
Za obisk parlamenta nisem imel ne volje in ne časa. Tudi sedeža Nata si nisem ogledal. V pavzi na tečaju je nekdo pripovedoval, da je sedež še zdaj prepovedano fotografirati. Ko je zgradbo fotografiral je prišel od daleč čuvaj in zahteval naj sliko zbriše. |
|
Na koncu še ena značilna slika Bruslja, staro se meša z novim.
Tečaj se je končal, jaz sem se pa poln znanja in vtisov vsedel na delavski avijon in se skupaj z mnogimi znanimi obrazi, ki sem jih videl na letalu v ponedeljek, odpeljal proti Ljubljani. Ko smo pristali na Brniku, nas je pozdravil napis "Jožeta Pučnika Ljubljana". Napis "Letališče" je bil kdo ve zakaj ugasnjen. |