Prvi pravi postanek na Azurni obali smo  imeli v mestu Cannes. Po ogledu palače, kjer poteka filmski festival, sva se šla potepat po marini. Občudovala sva razkošne jahte privezane ob pomolu. Gumenjaki, ki so jih te jahte imele za tender, bi bili za moje potrebe na morju preveliki. Ko sva si ogledovala jahte , je prišlo v marini do požara. Vnel se je manjši čoln, pa ne od najine zavisti.

Na morju pred Cannesom je bil zasidran ta petjambornik. Pozimi sva na televiziji zasledila reportažo o gradnji te ladje. Ladja se imenuje Royal Clipper. Izdelana je bila v Nemčiji. Na poti do Francije so jo še dokončevali. V Cannesu so z nje odpeljali vse smeti in embalažo. Čez dva dni je bil krst ladje v Monte Carlu. Na nemških TV postajah občasno vrtijo nadaljevanko, ki se dogaja na tej ladji.

Pot smo nadaljevali do St. Tropeza. V znani kavarni na obali sva popila kavo, opazovala ljudi in se počutila kot  številni junaki v filmih, ki so bili posneti v tem mestu.

Včasih se ti zgodi, da se neke besede ne moreš spomniti. Midva sva  nekaj let pred tem izletom kar nekaj časa iskala besedo, ki označuje tak vrtiljak. V spomin na to, je nastala ta slika. Moram reči, da mi beseda Carousell ne dela več težav.

Po pokušini vina in nakupu izredno dobrih mariniranih oliv smo se vrnili v Nico in se namestili v hotelu. Po večerji smo se odpravili v mesto. Stari del Nice je bil kljub pozni uri zelo živ. Na cvetličnem trgu je bilo polno restavracij z živo glasbo. Gasilki na sliki sta v pokušino ponujali janeževec, tradicionalno pijačo južne Francije.

Po zajtrku smo se odpravili v notranjost dežele -  proti mestecu St. Paul de Vence. Obiskali smo Meghtove vrtove - galerijo slik in skulptur najbolj znanih francoskih umetnikov. Galerija je nastala tako, da je lastnik gostil  umetnike, ki so mu podarili nekaj svojih del.

Mestece na vrhu griča je na moč podobno istrskim mestom. Podobno kot v Grožnjanu so se tudi tu naselili umetniki. Urejeno mestece z galerijami, trgovinicami in kavarnami je magnet za turiste.

Po kosilu v Nici smo šli proti vzhodu. Do vasice Eze smo se pripeljali po eni od znanih gorskih cest s čudovitim razgledom. Vasica leži 427m nad morjem. Razled je čudovit. Obiskali smo parfumerijo Fragonard, eno od dveh iz južne Francije, ki s surovinami oskrbujeta skoraj vso kozmetično industrijo. Ogledali smo si postopek izdelave, se naduhali dišav in nakupili parfumov. Ker so še brez blagovne znamke, so bili relativno poceni.

V kneževini Monako smo šli najprej v Oceanografski muzej. Najbolj znan sodelavec je bil Jacques Custeau. V muzeju je ogromna zbirka vsega, kar je povezano z življenjem v morju. Ima pa tudi zelo bogat akvarij s preko 3000 vrstami rib.

Straža pred Knežjo palačo pomeni, da je knez doma. Knežja družina s svojimi zgodami in nezgodami skrbi za reklamiranje kneževine v družabnih kronikah. Istočasno pa skrbi tudi za mondenost in razcvet kraja.

Ko sem žandarja na terasi Oceanografskega muzeja vprašal, kje je meja med kneževino in Francijo, mi je odgovoril, da je vse, kar je pozidano,  Monako, ostalo pa je Francija. Zaradi velikega povprašeanja, so cene nepremičnin astronomske.

Monte Carlo je znan po dirkah formule ena in po igralnicah. Tudi midva sva poizkusila srečo v Casinoju. Toliko sva priigrala, da sva si na koncu lahko privoščila ta ferari. No, vsaj fotografiranje poleg njega.

Naslednje jutro smo imeli čas za pohajkovanje po Nici in za nakupe v številnih trgovinah.

Podnevi je Cvetlični trg izgledal čisto drugače. Na sredini so bile stojnice, kjer so branjevke prodajale cvetje.

Po kopanju na znameniti plaži v Nici, smo se odpravili domov.