Naslednje jutro smo se, po že znani poti mimo Struge, odpeljali proti albanski meji. Na meji smo zapeljali mimo kolone tovornjakov,  obilno naloženih s starim železom. Vodič Matej ni vedel koliko časa se bomo zamudili z mejnimi formalnostmi. Bili smo kar hitri, saj smo se po 15 minutah že zapeljali na albansko stran. Čakali smo slabih 10 minut, nato je prišel vidno zadovoljen Leonard in nas zapeljal nekaj deset metrov na albansko stran. Lahko smo šli iz avtobusa, v kiosku smo zamenjali albanske Leke. Še na stranišče v carinski zgradbi so nam dovolili.

Tako je hitro minila slaba ura, do takrat, ko je do avtobusa prišel Matej s svežnjem potnih listov. V primerjavi z Gruzijo smo bili izredno hitri.

Ko smo čakali na mejnem prehodu, smo opazili prve bunkerje. Albanski vodič Gezim, se je pošalil, da njegove tri lahko zastonj vzamemo s seboj. Nepotrebni spomeniki prejšnjega režima, so zdaj bolj v napoto, kot korist.

Na prvi bencinski črpalki smo imeli postanek za stranišče in kavo. Črpalka je bila nova in lepo urejena. Na splošno v teh parih dneh v Albaniji nisem videl neurejene bencinske črpalke.

Naslednja značilnost nove Albanije so mercedesi. Po Gezimovem pripovedovanju so edino Mercedesi zdržali na slabih albanskih cestah. Mislim pa, da je to le statusni simbol, saj je mercedes pri dolgo let tlačenemu narodu   predstavljal pojem izobilja .

Promet je še vedno precej kaotičen. Nekatere ceste so že kar dobre, vseeno pa lahko tudi na avtocesti naletiš na konjsko vprego. Tudi luknje na vozišču jih preveč ne skrbijo. Na sliki je ubogi voznik golfa presekal gumo v luknji na cesti, potem ga je pa še moril policaj. Imeli smo srečo, ker smo bili z avtobusom - v križišču še vedno zmaga večji in močnejši.

Za prehitevanje v škarje, pa še velja pravilo, da je za tri pametne, na še tako ozki cesti, vedno dovolj prostora.  Od Elbasana proti Beratu smo se nekaj časa peljali po štiripasovnici. Ko se je cesta zožila je postala vožnja bolj "zanimiva".

V mestu Berat smo se zapeljali v stari del, ki je na hribu nad mestom. Imel sem smolo, saj mi je v nahrbtniku počila pločevinka skopskega piva. Bolj kot piva, mi je bilo žal, da sem zmočil nahrbtnik in torbico starega fotoaparata. Ker sem imel veliko opraviti s pranjem, si muzeja ikon, poimenovanega po slikarju Onufriju, nisem preveč zapomnil.

Med starimi hišami smo se po ozkih ulicah povzpeli na citadelo. Razgled na mesto, umeščeno na seznam svetovne dediščine, je bil enkraten. Mesto so Slovani imenovali Beli grad, kasneje so ga zaradi številnih oken poimenovali mesto tisočerih oken. Mesto se je ohranilo v prvotni obliki tudi zaradi tega, ker ga je Enver Hodža proglasil za mesto muzej.

Mesto nam bo ostalo v spominu tudi zaradi dobrega kosila, ki smo ga imeli v eni od gostiln. Po kosilu smo se sprehodili  med hišami na drugi strani reke Osum . Tu smo videli, da se otroci še vedno lahko igrajo igro Med dvema ognjema, ki so jo pri nas, zaradi računalnikov, že davno pozabili.

Avtobus nas je počakal pod spomenikom albanskemu junaku Skenderbegu, potem smo se odpeljali proti Draču.

Sonce  je ravno zahajalo, ko se je cesta spet spremenila v štiripasovnico.  V predmestju Drača je  avtobus  nenadoma zapeljal na levi vozni pas. Kljub gostemu prometu začuda nihče ni niti zatrobil. Skoraj kilometer smo vozili po levi, nato smo se ustavili  in iskali primeren izvoz v eno stranskih ulic. Zaradi gradbišča je bilo to z avtobusom zelo težko. Na koncu nam je, ob pomoči nekoga, ki je tekel pred avtobusom, le uspelo. Ko smo prišli do hotela, smo videli, da je bil tisti, ki nas je usmerjal, zaposlen v hotelu.

Obalo imenujejo albanski Miami Beach. Hoteli ob obali so pozidani tako na gosto kot v Costi del Sol. Hotel v katerem smo prespali, se je imenoval Dolce vita. Bil je čisto nov, saj so sobe še dišale po Jupolu.