Naslednje jutro smo  obiskali Inštitut za geografijo na prirodoslovno matematični fakulteti v Skopju.

Predstojnik inštituta prof. dr. Nikola Panov nam je opisal delo inštituta in način študija na fakulteti.

Prav tako nam je orisal stanje v današnji Makedoniji in z geografskega vidika opisal vzroke spora med Makedonijo in Grčijo.

Še najbolj mi je ostal v spominu podatek, da je Makedonija v lanskem letu s turizmom zaslužila samo 80 milijonov €.

Po končanem obisku smo se zapeljali  po avtocesti proti jugu.

Pred Velesom smo se peljali skozi slikovito sotesko reke Pčinja, ki se izliva v Vardar.

Pokrajina je postala bolj prijazna, povsod so bili cvetoči sadovnjaki. Ko so jih zamenjali vinogradi, smo zapeljali z avtoceste in se ustavili v Kavadarcih.

Tikveš je bila že v Jugoslaviji velika vinska klet. Med ogledom so nam opisali zgodovino pridelave vina v teh krajih.

V zadnjem času veliko pozornost posvečajo tehnologiji in pridelujejo kvalitetnejša vina, kar smo na koncu, na degustaciji tudi sami ugotovili.

Cesta proti Prilepu je bila malo slabša. Skozi to mesto, ki je znano po tobaku, smo se samo peljali. Na vrtovih smo videli njive polne sadik tobaka.

 Smerokazov na križiščih je bolj malo, zato smo se namesto proti Kruševu,  odločili za cesto proti Kičevu. Ko je vodič odkril napako, je na bencinski črpalki vprašal za pot. Tam so mu povedali za bližnjico.

Cesta je bila nekoč asfaltna, sedaj ga je bilo na njej že bolj malo.  Spoznali smo kraje, skozi katere se redko vozijo turisti. Mordabi bili v Kruševu hitreje, če bi se vrnili nazaj v Prilep.

Šofer je moral nekajkrat vprašati, če gremo prav. Vsem se je oddahnilo, ko smo le videli smerokaz za Kruševo.

Cesta se je pričela strmo dvigati, pomislil sem če bodo ob povratku zavore zdržale. Prometni znaki ob cesti so bili vsi prestreljeni, najbrž njihovo strelsko društvo nima denarja za tarče.

Mesto leži 1300m nad morjem. Mesto je postalo znano v času upora proti Turkom leta 1903, ko so razglasili Kruševsko republiko.

Republika je trajala 13 dni, potem so upornike močne turške sile premagale in mesto požgale.

V spomin na vstajo so nad mestom v 60. letih prejšnjega stoletja postavili mogočen spomenik - Makedonium.

V zadnjem času pa je mesto  znano še po prezgodaj umrlem pevcu  Toše Proeskemu.

Njegov grob je baje obiskalo že več kot milijon občudovalcev.

S pokopališča smo se v mesto vrnili peš po strmih ulicah. Iz centra mesta je na vrh hriba, kjer je manjše smučišče,  speljana sedežnica, ki je zgledala malo starejša od tiste na Zelenici. 

Mesto je znano po izdelavi filigrana. Okoliški prebivalci se ukvarjajo z ovčjerejo.

Zavore so uspešno prestale spust proti Pelagonijski ravnini.  Tokrat smo prišli na "pravo" cesto, po kateri smo se kar hitro vrnili v Prilep in od tam nadaljevali proti Bitoli. Cesta proti Bitoli je bila boljša.  Vseeno pa je bila že tema, ko smo prispeli v mesto konzulov, kot ga tudi imenujejo.

V hotelu Epinal smo se hitro namestili po sobah, nato pa odšli na večerjo v restavracijo blizu hotela.