|
|
|
Po stresnih dogodkih zadnjih tednov, sem si zaželel daljšega sprehoda.
Izkoristil sem zadnji dan poletnega časa in se še v trdi temi odpravil od doma.
Pri garažah v Krmi je bilo že živahno. Daleč pred mano se je videlo več skupin
luči.
Svetilko sem ugasnil na Pleši. Na Polju so bile luže pomrznjene. Počasi se
je pričelo daniti.
Pri pastirski koči sem naredil samo kratek počitek. Želel sem, da bi čez tisto
stopnjo, ki me zmerom matra, prišel pred soncem. Kljub hitenju je bilo sonce
hitrejše. Najprej je pozlatilo vrhove med Vernarjem in Kurico. Potem je
posvetilo na macesne pod Rjavino. Na koncu je pozdravilo še mene.
|
|
Snega je bilo ravno toliko, da je bila steza v jutranjem mrazu ledena. Ni pa
bilo za dereze.
Na meliščih pod Ržjo sem srečal Franja Potočnika, ki se je vračal s svojega
tisočega vzpona na Triglav. Prijazno smo poklepetali.
Med hojo sem potem
razmišljal, da bi ga lahko po naslednjem vzponu lahko imenovali Šeherezada. Saj
bo imel, tako kot ona, tisoč in eno zgodbo o svoji hoji na Triglav.
Ne vem, ali je bilo krivo lepo vreme, ali razmišljanje o Franju in Šeherezadi.
Tako brez težav še nisem nikoli prišel do smerokazov pod Kredarico in naprej do
koče.
|
|
|
|
Kljub zimski podobi je bilo pred kočo toplo.
Ob pivu sem na klopci pred kočo
dolgo užival na soncu. Opazoval sem skupino Čehov, ki so se slabo opremljeni
mučili proti vrhu. Samo eden je imel mačke (dereze), ostale je nato
varoval z vrmi. Naporno in nevarno početje.
Na prijetnem soncu se je debata prav razživela. Možakar, ki živi v Avstriji,
je nameraval v domu prespati, zato se mu ni nikamor mudilo. jaz sem pa že malo
zamujal na kosilo.
Za spust sem si nataknil male dereze. Kljub temu, da potem navzdol ni šlo tako
hitro, je bil občutek boljši. |
|
Nad Zgornjo Krmo se je zima končala. Prišel sem v jesen.
Za las sem ujel zlate macesne. Nekateri so se že obleteli.
V iskanju jesenskih motivov sem izgubil precej časa. Svetloba je bila
ravno pravšnja, da je poudarila jesenske barve.
Na klopci pod Prgarco sem si privoščil malico. Na Kredarici smo tako klepetali,
da še za jesti ni bilo časa.
Na Polju se je sonce za nekaj časa poslovilo. V senci je bilo hladno, kamni na
poti so v trenutku pomrznili, tako da sem se, kljub pazljivosti, nekajkrat
pobiral s tal. Še dobro, da sem imel nahrbtnik, ki je blažil padce na hrbet.
|
|
|
|
Nižje je postalo topleje. Požled je popustil. Pred leti so plazovi pod Plešo
počistili drevje. Tam je zdaj lep pogled na ledeniško dolino. Boleče noge pa te
opozorijo, da je do avta, ki ga slutiš v gozdu pod sabo, še daleč.
Mimo bukev, ki jih je polomil žled, so zdaj urejeni obvozi. Ni več toliko
plezanja čez debla, kot je bilo prvo leto.
Ko se strmina prične umirjati, tudi noge prično pripovedovati, da je že skrajni
čas da se odpočijejo v avtomobilu.
Za mano je bil še en lep dan, le na zasluženo pivo sam nisem rinil.
Sem bil pa zato prej doma. |
|
|
|
|
|
|
|
