|
|
24. 09. 2014 Triglav čez Plemenice
|
|
|
|
Na Triglavu že dolgo nisem bil. Ni mi bila všeč poletna gnNa Triglavu že dolgo nisem bil. Ni mi bila všeč poletna gneča. Že nekaj let sem
čakal na jesen, ko je manj obiskovalcev. Vedno sem čakal toliko časa, da me je
prehitel sneg. Letos mi je le uspelo.
V Vratih sem bil še v temi. Parkirišče je bilo skoraj prazno. Z lučjo sem hodil
skoraj do višine bivaka. Pod Luknjo se je zdanilo. Na Luknji me je pričakal
mrzel veter, ki je pihal s Primorske. Od tam se je privlekla tudi megla.
Prav dolgo nisem počival, pripravil sem samovarovanje in nataknil rokavice. Ne
vem kaj je s tistimi rokavicami. Po nekaj minutah so mi orsti od mraza
odreveneli. Zanohtalo se mi je, da sem komaj lakhko prijemal kline. Še dobro, da
sem bil privezan. Ko so se mi prsti končno ogreli, je bilo pa tudi zavarovane
poti konec. |
|
Nad meglo sem prišel na grebenu. Odprl se le prekrasen pogNad meglo sem prišel na grebenu. Odprl se je prekrasen pogled na Steno. Sfinga
je bila čisto blizu. Na grebenu sem zašel s poti.. Stečina me je zapeljala
precej navzdol na police pod Sfingo. Če se prav spominjam, sva pred leti na
istem mestu zgrešila z Lukom.
Ko sem se vrnil na pot, sem se čudil, kako sem spregledal polmetrsko redečo
puščico. Nadaljevanje je bilo lažje. Na snežišču v Zaplanji bi zaradi
pomrznenega snega potrebovall vsaj štirizobe dereze. Ker sem bil sam, sem hodil
zelo previdno.
Sneg je bil tudi v zajedi pod Triglavsko Škrbino. Stopinje so bile sicer
globoke, vendar so bile ledene in niso nudile neke varne opore. Pod škrbino me
je zapustila tudi kondicija. Zadnje metre do vrha sem dihal bolj na škrge. Po
svoje je bil hladen veter, ki je ponekod močno pihal, prav dobrodošel.
|
|
|
|
Na vrhu smo bili samo štirje. Veter ni dovoljeval kakšnega poležavanja in
razgledovanja. Sam sem si vzel čas samo za fotografiranje, potem sem se hitro
odpravil naprej. >
Tudi na grebenu je gospodaril veter. Ljudi nisem srečal prTudi na grebenu je gospodaril veter. Ljudi nisem srečal prav veliko. Čudil sem
se, da jih je bilo kar nekaj obutih v superge. Res da v drage, ampak vseeno. Dva
sta na vrh vlekla psa podobnega pudlju. Da bi si ga dobro ogledal, nisem imel
časa, sem imel preveč opraviti z vetrom.
Do Kredarice sem dohitel še organizirano skupino, ki se je precej trudila z
varovanjem. |
|
NNa Kredarici sem si končno privoščil počitek. Telefonskega signala ni bilo,
imajo pa odprti WiFi. Zato sem na brzino poslal nekaj pozdravov, pomalical in
se odžejal. Sonce je bilo prijetno toplo, tako da sem se dolgo odločal ali bi
sploh šel v dolino.
Za vrnitev sem se odločil za pot Čez Prag. Pri Studencu me rado premami tisto
melišče. Tudi tokrat je bilo zdrsano in trdo. Bilo bi skoraj lažje, če bi šel
naokrog po poti. br />
|
|
|
|
PPo celem dnevu se mi je pot čez Prag vlekla kot kurja čreva. Vedno pozabim, da
je na njej kar nekaj klinov. Ker sem bil že naveličan, se mi ni dalo pospravljat
palic. Za kazen sem se še bolj lovil, ko so se mi zapletale med kline.
Tudi noge so bile že mehke, zato sem moral paziti na vsak korak. Doline pa
ni in ni bilo. Še najbolj se je vleklo na 1600 metrih, ko ura dolgo ni hotela
skočiti pod to mejo.
KKo sem končno zaključil krog, se je sonce že skrilo za oblake. Pot do Aljaževega
doma se je vlekla. Potem pa končno v avto in domov, enkrat za spremembo na
župco.
Kljub utrujenosti sem imel spet en lep dan. Upam, da na ponoven obisk Triglava
ne bom več čakal tako dolgo. |
|
|
|
|
|
|
|
