|
|
18. 10. 2013 Debeli vrh in Ogradi
|
|
|
|
Ko so posijali prvi sončni žarki, smo parkirali na Blatu. Po znani poti smo
odšli proti Lazu.
Pot je hitro minila. Nad planino smo zavili proti Lazovškemu prevalu. Zavili smo
prezgodaj. Kazen je bila dobre pol ure vzpenjanja po strmem melišču in
prebijanje skozi pasove ruševja.
Po gamsji stečini smo se vrnili na pot malo pod prelazom. Tista stečina se s
prelaza prav lepo vidi in že večkrat sem se spraševal, kam pelje. Zdaj vem, da
nikamor.
Po počitku smo poiskali dobro uhojeno stezo, ki gre proti Debelemu vrhu. |
|
Steza se hitro vzpenja čez strme trave. Pod grebenom so se pojavile prve zaplate
snega. Na senčni strani je bilo snega še več. Bil je pomrznjen. Rado in Bojan
sta bila veliko hitrejša, počakala sta me v zavetju na predvrhu pred tisto
škrbino.
Skupaj smo preplezali tista dva metra čez skalo. Ni tako hudo, vendar na tistem
mestu vedno raje vidim, da imam družbo.
VVrh je izredno prostoren in razgleden. Preden smo se začeli ozirati po okolici,
smo poslikali trop kozorogov. Koze z mladiči so se pasle takoj za robom.
Naredili smo nekaj posnetkov, potem smo jih pustili pri miru, saj jih čaka še
dolga zima.
|
|
|
|
V čistem zraku je bil razgled veličasten. Na severu kraljuje Triglav, tudi
Kanjavec je čisto blizu. Spraševali smo se, kdaj nam bo končno naklonil dobro
smuko.
Proti zahodu smo spoznali Viš in Kanin. Padska nižina je bila zavita v meglice.
SSneg je bil trd in pomrznjen, na travnih zaplatah pa je sonce prijetno grelo,
tako da smo se kar težko odpravili z razglednega vrha.
Pri škrbini je Rado poiskal v vodnikih opisan obvoz po polički, midva z Bojanom
sva pa šla po isti poti, ki je v obratni smeri lažja.
|
|
Navzdol sta bila Bojan in Rado spet hitrejša. Nad prelazom sta me počakala.
Dogovorili smo se, da bomo šli še na Ograde, ki so se vabljivo bleščali v soncu
in jesenskih barvah.
Sam še nikoli nisem bil na njih. Severni pristop so mi vsi opisovali kot zoprn,
zato sem se ga raje izogibal. Da bi poiskal potko na poti Laz - Krstenica pa
tudi ni nikoli prišlo na vrsto.
PPo skozi rušje izsekani stezi smo prišli pod steno. Nadaljevanje je bilo
presenetljivo lahko. Res je bilo treba paziti na krušljive skale, vendar so bile
stopinje zelo lepe. Edino noge so bile zaradi dolge poti že malo utrujene.
|
|
|
|
V mehki travi na vrhu bi kar ostal. Sonce je prijetno grelo, uživali smo v
barvah jeseni in velikanih, ki so se dvigali okoli nas.
KKo smo se spuščali z travnatega slemena, smo ta dan srečali prva planinca.
Nižje med zlatimi macesni smo imeli še en postanek. Na poti smo zavili nazaj
proti Lazu. Najprej smo mislili še do Krstenice. Po dolgem dnevu se je krajša
pot z Laza do avta neskončno vlekla.
Še bolj pa potem do Mihovca, kjer smo končno popili zasluženo pivo.
|
|
|
|
|
|
|
|
