|
|
08.12.2011 Nad Kotom kar tako
|
|
|
|
Vremenska napoved za konec tedna je bolj slaba, zato sva bila z Bojanom hitro dogovorjena za četrtek.
Za cilj sva izbrala greben med Kotom in Vrati. O njem sva se
pogovarjala pred dobrim mesecem, ko sva se vračala z Vrtaškega Slemena.
Avto sva pustila v Kotu. Na tleg je bilo dva centimetra snega. Po sneženju po
poti še nihče ni hodil. Po opisih v vodnikih sva hitro našla pravo pot. Najbolj
natančen je bil Miheličev opis, ki pravi, da se po 283 korakih v desno odcepi
steza.
Korakov nisem štel, ker sem pozabil, kje mi moral pričeti šteti.
|
|
Steza le bila lepo speljana. Prav videlo se je, da so jo
nadelali lovci. Že zadnjč sem razmišljal, da lovske steze niso
prestrme zaradi tega, da se jagrom zaradi vzpenjanja po strmini ne trese roka,
ko držijo puško. V resnici pa naklon lovskih stez posnema naklon živalskih
stečin. Živali vedo, kakšno strmino premagujejo z najmanšim naporom. Po sledeh v
snegu sem opazil, da tudi živali rade uporabljajo take steze. Najprej je pred
nama hodila lisica, potem so se na stezi pojavile sledi gamsov.
Ko se je gozd razredčil, sva zagledala trop gamsov, ki se je pasel nad nama.
Pazila sva, da jih nisva preveč motila.
Na grebenu naju je pozdravil močan veter. Ker nisva pogledala v opis poti, sva
šla levo navzgor. Ko je pot zaradi izpostavljenosti in snega postala nevarna,
sva le prebrala opis in ugotovila, da greva proti Rušnati Mlinarici.
|
|
|
|
NNataknila sva dereze in se previdno obnila proti vzhodu. Pri
možicu na Požarju se je odprl razgled na gore na drugi strani Vrat. Po sneženih
zastavah se je videlo, da tam piha močan veter. Tudi nama veter ni prizanašal.
Najprej sva se mislila vrniti po isti poti, pa se nama je pot zdela skoraj
prekratka. Zato sva se odločila, da greva po grebenu do Kosmačevega prevala in
potem nazaj po cesti do avtomobila. Konec grebena je bil videti čisto "blizu".
Presenečena sva bila, da je greben tako ozek. Na nekaterih mestih so bili
pogledi v dolino precej globoki. Pot je izsekana skozi ruševje, ki naju je
radodarno obsipalo s snegom.
|
|
Pspan lang="sl">oot gre dol in gor med ruševjem in skalami. Tistih nekaj
centimetrov snega je zahtevalo še večjo previdnost. Vse skupaj so pa poplačali
razgledi.
Že pri vzponu sva občudovala mogočne sklade Rjavine. Nad Vrati so se bleščali
sveže pobeljeni znanci. Za Stenarjem, ki ga za koledarje ponavadi slikajo s tega
grebena, se je skrival Pihavec. Pod Kukovo špico se je razločno videla bela črta
poti Planica Pokljuka, po kateri sva hodila pred mesecem, ko sva se vračala s
Slemena
Greben je postal malo širši. Ruševje se je umaknilo bukvam im macesnom.
NNa vsaki vzpetini sem zaman iskal hiško, ki bi povedala, da je ta vzpetina Črna
gora in da bo šlo potem samo navzdol. Pa je dolgo, dolgo ni bilo.
|
|
|
|
Npan lang="sl">a koncu sva jo le našla. V bivaku sva pomalicala. Zadnji vpis v
knjigi je bil s prejšnjega dne. Bila sva vesela, da nama ne bo treba iskati
poti. Žal nisva našla nobene stopinje, pa tudi steza se ni videla. Šla sva okrog
vzpetine Na turnih, ker steze nisva videla, sva se vrnila do bivaka. Tu sva
srečala dva, ki sta šla po najinih stopinjah. Po opisih v vodnikih smo jo skupaj
ubrali v približno smer in čez čas le stopili na stezo. Tista dva sta ušla
naprej. Preden sva prišla na Kosmačev preval, se je steza še nekajkrat izgubila
v snegu in listju. Še dobro, da nisva ture začela s te strani.
Za posladek naju je na koncu čakalo še štiri kilometre ceste. Tista, ki sta naju
prehitela, sta imela na prevalu kolo, midva pa sva morala peš, po senci in
mrazu.
Skoraj tričetrt ure je trajalo, da sva končno ugledala avto.
Kako je bilo potem prijetno sedeti v avtu in se peljati pivu naproti.
|
|
|
|
|
|
