|
|
|
Po manj znani poti iz Vrat na Vrtaško Sleme sva šla z Radotom pred leti.
Tokrat sva pot ponovila z Bojanom.
Avto sva pustila malo pod Črlovcem, pred zapornico na cesti za planino Višek. Od
planine je ostalo samo par vikendov. Brv čez Peričnik je nova in ni več tako
adrenalinska, še vedno pa ni za vsakogar.
Za brvjo sva našla stezo, ki vodi proti Vrtaški planini. Z Radotom sva pri oznakah
s steze zavila na levo pod pečino Lengarjev Komen. Z Bojanom pa tam nisva videla
nobene sledi, zato sva nadaljevala po široki, dobro vidni stezi proti zahodu. Kar
naenkrat je široke steze zmanjkalo, znašla sva se na melišču. Ker se nama ni dalo
spustiti nazaj, sva šla navzgor po strmem melišču, upajoč da je tam steza..
Ko sva že mislila, da sva šla predaleč, sva spet zagledala stezo, ki je v udobnih
ključih prečkala melišče.
|
|
Lovska steza naju je brez težav pripeljala na razgledišče pod Vrtaško
planino.
Krasje zasluži svoje ime, razgled je res krasen in sega od Triglava do Ljubljane
in Kamniških lepotcev. Zaradi inverzije je bila dolina zavita v meglo.
Ko sva prečkala ograjo sva še enkrat zašla. Ubrala sva jo naravnost navzgor, namesto
da bi šla ob ograji proti planini. Po lomastenju skozi gozd, se je nekje na robu
le posvetilo. Iz gozda sva prišla na veliki jasi nad planino.
Čeznjo vodi markirana pot na Sleme. Markacije sva hitro našla, tam kjer je bila
pa pot zasnežena, sva šla po gamsjih sledeh. Živali dobro vedo, da na stezi izgube
najmanj energije.
|
|
|
|
Ko prideš na preval Njivice, misliš, da boš hitro na vrhu, pa ni tako.
Na severni strani naju je pričakal sneg. Najhujši pa je zaključni vzpon. Letna pot
je bila zametena s snegom, zato sva se ji izognila po pobočjih Drobečega Slemena.
Strmine ni in ni hotelo biti konec. Ko sva končno prišla na greben, je bil do vrha
samo še kratek sprehod.
Zadnji vpis v knjigi je bil star 10 dni. Na vrhu je bilo prijetno toplo, da bi človek
kar ležal v travi in užival v razgledu.
Težko sva se odločila za odhod. Po snegu sva se spustila nazaj na Njivice in med
rušjem poiskala pot, ki pelje v Vrata.
|
|
Tudi na tej poti so malo obsekali rušje, ki je sililo čez stezo.
Na stezi je bil sneg, zato sva morala paziti, da nama ni preveč drselo.
Pot gre skoraj vodoravno po pobočju nad Vrati. Ves čas je zelo razgledna. Na drugi
strani doline te stalno spremlja Triglav. Mislim, da je hoja po tej poti najlepša
jeseni, ko žarijo macesni. Poleti pa mora biti na južnih pobočjih presneto vroče.
Čeprav na začetku misliš, da boš mimogrede nad Črlovcem, je pot kar dolga.
Nad grapo Malega Črlovca je pot pred leti odneslo. Zdaj je skozi rušje izsekan obvoz
navzgor. Za grapo sva končno prišla nad gozd s podrtimi drevesi in na stezo,
ki jo poznava iz vzponov na Kukovo špico.
|
|
|
|
Tam sva prišla v meglo.
Sledilo je dobrih 500 m spusta po bližnjicah. Ko sva prišla na melišča v Črlovcu,
so naju noge že pošteno pekle.
Na koncu sem bil vesel, da sva avto pustila na prvem parkirišču ob odcepu ceste
in ne čisto pri zapornici.
Za nama je bil še en lep dan, v Mojstrani pa ta dan niso videli sonca.
|
|
Klikni za še več slik na Picassi
|
| |
