|
|
|
Po počitnicah smo se dogovorili za "eno fantovsko" turo.
Mene je že dolgo zanimala brezpotna varianta iz Luknje na Pihavec, ostali so bili takoj za.
V Vratih še pobirajo parkirnino, gneče pa ni bilo več take, kot je bila konec avgusta.
Pod Luknjo je bilo v gošči soparno, malo bolje je bilo, ko smo prišli na
prosto nad bivakom.
Tista zadnja strmina me niti ni preveč dajala. Na sedlu je iz primorske strani
pihal mrzel veter. V zavetju smo si malo oddahnili.
Nad sedlom nas je pozdravil svizec, ki je vsem povedal, da smo prišli v
Zlatorogovo kraljestvo. Ko smo hodili še po markirani poti nas je pozdravil prvi kozorog.
|
|
Možic, ki označuje kje je potrebno
zapustiti markirano pot proti Gamsovcu je bil skoraj neopazen. Po sliki smo
približno zaslutili smer, nato smo po travah šli proti zahodu. Ko tudi na
melišču ni bilo vidnih sledi človeških nog, nas je kar malo zaskrbelo, če gremo
prav.
Pri plošči, ki je postavljena na kraju, kjer je svojo življenjsko pot sklenil
Tine Mihelič, smo malo posedeli in uživali v razgledu.
V žlebu nad ploščo je bilo potrebno malo poplezati. Strme trave
nad žlebom so tudi zahtevale vso zbranost. Prehod čež skok nad travami smo
malo iskali, nad njim se je že videla Škrbina nad Kamnom.
Na grebenu smo se priključili markirani poti. Potem je bilo do vrha lažje.
|
|
|
|
Vrh me je s svojo razpotegnjenostjo presenetil. Če smo štiri ure
hodili po precejšnji strmini, je na vrhu ogromno prostora. Če si hotel pogledati
proti Kriškim podom, si moral narediti kar manjši sprehod.
Z juga nas je gledal Triglav s svojo mogočno Severno steno.
Pod nami smo občudovali oster greben proti Bovškemu Gamsovcu.
Vreme se je izboljšalo. Megle, ki so grozile, ko smo hiteli proti vrhu, so se
razkadile. Tudi pretiranega vetra ni bilo, zato se nam dolgo ni dalo z vrha.
Pred nami sta bila tisti dan na vrhu samo dva, ki sta prišla od Pogačnikovega
doma. Za nami pa najbrž ni nilo nikogar.
|
|
Z vrha smo se spustili po markirani poti. Na skrotju je
bila potrebna pazljivost, saj se je videlo precej globoko v dolino. Vsak zdrs bi
bil lahko nevaren. Ko se je pot prevesila na severno stran, je postala še bolj
"zanimiva". Najprej je bila pri spustu v pomoč zajla. Nad robom pa zajle ni
bilo, zato smo tistih nekaj korakov naredili posebej previdno. Čez skok je pot
dobro zavarovana, skobe so speljane navpično po steni.
Na koncu nas je čakalo zoprno melišče. Pri dnu melišča smo srečali mlado
kozorogovo družino in občudovali spretnost kozličkov, ko so plezalo po skalah.
Na razcepu poti smo zavili proti Pogačnikovem domu, ki se je videl čisto blizu.
Po močni pripeki smo morali hoditi še precej časa, da smo se končno osvežili s
pivom.
|
|
|
|
Vzpon proti Dovškim vratom mi je pobral še zadnje moči. Peter je že
zjutraj ugotovil, odkod izvira ime Sovatna. Potem smo cel dan govorili "So
what", tako naj bi strmino ocenil prednik našega politika.
Tokrat si v "So what ni" nisem razbil kolena. Me pa strmina ni pustila
ravnodušnega, saj še danes ne morem skrčiti prsta, ki sem ga zvil , ko sem zdrsnil
na poti. Zato sem šel dol bolj počasi, pa ne samo zato, tudi pot je bila za
mojo kondicijo malo prehuda.
Na koncu smo si bili edini, da smo naredili še eno lepo turo na vrh, na katerem
še nihče od nas štirih ni bil.
|
|
|
Še nekaj slik:
|
|
|
| |
