Še en Janez na spletu
Prva Hribi Morje Smuka Potovanja Galerija Povezave Pišite mi
Dnevnik Arhiv Nekaj najlepših
<
  08. 09.06.2015     Johannisberg in Mittlere Barenkopf  
Naš cilj pri garažni hiši. Pred leti smo že hoteli smučati z Johannisberga. Na žalost smo zaradi megle prišli le do Oberwalder hutte.

Letos je bilo vreme drugačno. Bili smo zgodnji in pred 6. uro zjutraj smo bili že v garaži Kaiser-Franz-Josefs-Höhe. Turistov, ki do tu "pridejo na Grossglockner" še ni bilo, vreme je bilo pa čudovito.

Tunele Gamsgrubenweg prenavljajo, zato so uradno zaprti. S čelno svetilko so normalno prehodni.

Pot je bila v glavnem kopna, prečili smo samo nekaj snežišč. Na koncu poti se je pričela strnjena snežna odeja.

Med potjo smo uživali v pogledih na Grossglockner in na Pasterzo, ki žal vse bolj izginja.

Pod kočo se pot postavi bolj pokonci. Rado, ki je ušel daleč naprej, je šel bolj desno proti slemenu Barenkopfa. Mi smo šli po smeri običajnega pristopa.  Bojan in Peter na smučeh, jaz sem pa v strmini raje snel smuči.

Do koče se je bilo potrebno malo spustiti.

Po počitku v koči smo nadaljevali proti  Mitlerer Barenkopf (Srednji medvedovi glavi), ki je hišna gora koče.

Sonce je že močno pripekalo. Razdalje so pa velike. Vrh se ni in ni hotel prikazati.



Rado je šel čisto na vrh. Mi trije smo se pa ustavili pred
Oberwalder hutte.   © enjanez.net
Na vrhu Mittlerer Bärenkopfa 3358m  © enjanez.net grebenom malo pod vrhom.  Sam vrh, za smer po kateri smo se vračali, ni smučarsko zanimiv.  Razgled je bil pa z mesta, kjer smo se ustavili, prav tako veličasten.

Ko je Rado prišel nazaj, smo še dolgo sedeli in uživali v res širokih razgledih.

Smučanje nazaj proti koči je bilo kjub pozni uri odlično.
Le včasih je kje skorja malo popustila, tako si moral biti ves čas pozoren.

Hitro smo bili pri koči. Pred sabo smo imeli še ves popoldan.

Na terasi pred kočo je bilo sonce skoraj premočno. Zato smo se kmalu pobrali v sobo in na skupnih ležiščih nadoknadili ure spanja, ki so nam manjkale zaradi zgodnjega vstajanja.
Po dobri večerji (polpenzion na skupnih ležiščih 47€) in malo manj dobrem spanju, smo se zjutraj odpravili proti Johannisbergu.
Sneg je bil pomrznjen, pretiranega mraza pa v jasnem jutru ni bilo.

Za kočo se je potrebno nekaj deset metrov spustiti, potem pa prečkati prostrano ravnino, ki se le malo dviga. Razdalje so velike. Rado je bil kmalu le drobna pika pred nami.

Ko smo prišli pod vznožje, se je smučina pričela enakomerno dvigati po pobočju. Prve okljuke smo naredili sami, ko smo videli, da vodi smučina preveč proti zahodu.

Na vrhu je močno pihalo, zato smo se spustili v zavetje par metrov nižje.  Razgledi so bili veličastni.
Jutraji vzpon na Johannisberg.
Skupinska na vrhu Johannisberga 3463m Smučanje se je po prvih razritih metrih spremenilo v eno samo vriskanje. Bilo je ravno prav odjenjano. Našlo se je še veliko gladkih površin.

Prav hitro smo bili na koncu ravnine. Na smuči smo zopet nalepili pse in se odpravili čez rob na sleme, ki vodi proti Barenkopfu. Vzpon v močnem soncu in z utrujenimi nogami sploh ni bil tako kratek, kot smo si na začetku predstavljali.

Po počitku na slemenu smo imeli še malo dobre smučarije. Na ravnini je sonce pokazalo svojo moč in sneg spremenilo v brozgo.  Zadnja tretjina spusta je bila pa spet solidna.

Potem je snega zmanjkalo, smuči so šle na nahrbtnik. Mi pa smo šli, polni vtisov, skozi tunele do parkirišča na zasluženo pivo.

Še nekaj slik: