Še en Janez na spletu
Prva Hribi Morje Smuka Potovanja Galerija Povezave Pišite mi
Dnevnik Arhiv Nekaj najlepših
<
  20. 21.05.2015     Kredarica  
Pogled v Krmo. Pobudo je dal Bojan. Zaradi toplega vremena, smo se odločili, da na Kredarici prespimo. Ob dveh je bilo v Krmi malo avtomobilov. Po telovadbi čez podrto drevje smo komaj čakali, da pridemo na sneg. Ko smo prišli iz gozda smo lahko stopili na smuči.

Pri pastirski koči v Zgornji Komni smo si malo oddahnili. Tista prelomnica nad kočo me zmerom zdela.  Ko smo prišli čez rob, smo videli, da je Rado že na vrhu Kalvarije.

Jaz sem do tja rabil več časa. Klanca ni ni ni konca. Ko zagledaš vetrnice, veš da do koče ni več daleč.

V koči sta bila poleg nas samo še dva planinca. Prvič sem govoril z znamenitim Pretepačem, ki ima že čez 800 vzponov na Triglav.

Prijazna meteorologa sta nam skuhala večerjo. Ob pivu in pogovoru je večer hitro minil. V sobah je bilo zelo mraz. Kljub obleki in dveh odejah nas je zeblo. Vsem je bilo žal, da nisem vzel s sabo večje steklenice z žganjem.
Končno vetrnice.   © enjanez.net
Oj Triglav moj dom....  © enjanez.net Že zvečer smo se dogovorili, da ne bomo preveč zgodaj silili v dolino. Sonce je bilo krivo, da sem kar zgodaj pospravil posteljo.

Pretepač in prijatelj sta bila že pod vrhom Malega Triglava. Po zadnjem sneženju sta šla prva, zato sta napredovala počasi. Zunaj je bilo skoraj topleje, kot v postelji. Sonce je že močno grelo.

Po zajtrku smo še nekaj časa uživali v razgledih, potem smo se počasi pripravili na smuko. Šalili smo se, da moramo počakati še nekaj minut, da bo skorjica popustila. Na koncu je napočil ravno pravi trenutek.
Veselo smo se pognali v dolino. Razmere so bile res odlične. Odjenjalo je ravno toliko, da so prijeli robniki.

Nad Kalvarijo smo srečali prvega, ki je prihajal navzgor. čez nekaj trenutkov, je bil samo drobna pika visoko nad nami.

Dogovorili smo se, da gremo po poti mimo stare lovske koče. Ta pot ni tako obiskana. Sonce je zakrilo smučine predhodnikov, zato smo morali biti pozorni, da smo zadeli pravo dolinico, ki vodi mimo opuščene koče. Pri razpadajoči koči smo si privoščili počitek. Ne zato, ker bi bili utrujeni, temveč zato, da ne bi bili prehitro v dolini.

V miru in tišini smo dolgo časa sedeli brez besed in uživali v prekrasnem dnevu.
Odlične razmere za spust.
Oviratlon. Na meliščih pred gozdom je snega zmanjkalo. Preden smo sneli smuči smo srečali še eno legendo triglavskega pogorja - Alojzija Žaklja, ki je znan po svojih bivakih.

Smuči so romale na nahrbtnik, mi smo pa se  v kratkih rokavih začeli prebijati skozi gozd, ki ga je letošnji žled čisto uničil. Telovadbe čez bukova debla ni bilo konca.

Vseeno smo prišli do garaž, kjer so nas čakali avtomobili in gajba piva. O tej gajbi smo že dva dni govorili tako skrivnostno, da mnogi med nami sploh niso verjeli, da v resnici obstaja. Pa je. Z njo smo zaključili res odlično turo.

Še nekaj slik: