Še en Janez na spletu
Prva Hribi Morje Smuka Potovanja Galerija Povezave Pišite mi
Dnevnik Arhiv Nekaj najlepših
<
  25.02.2014     Klek (Petelinjek)  
Špura se je včasih postavila pokonci. Ko smo še enkrat ponovili Ženiklovec, smo se dogovorili za eno turo med tednom. Na Kleku sva bila z Bojanom pred tremi leti, potem pa zanj ni bilo pravega časa.

Na Planini pod Golico je še ogromno snega, tako da smo komaj pririnili do spodobnega parkirišča. Potem pa na smuči. Na začetku smo zgrešili špuro. Bolj po občutku smo se  pričeli vzpenjati skozi gozd do ceste, kjer smo našli sledi predhodnikov.

Pri ograji, kjer se markirana pot začne spuščati, smo sledili smučini, ki je peljala na sever mimo lovske koče Muzgovca. Smučina je bila bolj dirkalna. Včasih je šla skoraj naravnost, potem se je obrnila strmo navzgor, da sem komaj lovil sapo.


Ko smo prišli na bolj odprt teren, na sleme imenovano Javorje, je strmina popustila. Čez greben so se občasno privlekle megle.

Na sosednji Golici smo s spoštovanjem opazovali posledice ogromnih talnih plazov.

Vrh Kleka se je včasih pokazal iz megle. Pot do njega se je vlekla.

Ruševje, ki je tu poleti tako nadležno, je bilo skrito globoko pod snegom.

Na grebenu pod vrhom.   © enjanez.net
Vrh so zakrile megle.  © enjanez.net Na vrhu je bilo na začetku kar prijetno. Zaradi meglic razgleda res ni bilo.  Vse je kazalo, da se bomo končno enkrat spravili z vrha brez tiste nadležne naglice.

Potem je pa kar naenkrat zapihal mrzel veter, z njim se je privalila tudi megla.

Preden sem uspel natakniti suhe rokavice, se mi je že zanohtalo. Zato smo se hitro spravili na smuči.

Panoramo z vrha bomo fotografirali naslednjič.

Spustili smo se na isto stran,  po kateri smo prišli na vrh.

Skorja je za silo držala. Če si le malo bolj pritisnil, je pa takoj počila in zagrabila smuči.

Po grebenu smo se zapeljali do roba pašnika, nato smo se spustili proti koči.

Ta del je bolj izpostavljen soncu, zato je bil tu sneg bolje predelan.

Zamet pred kočo je bil višji kot balkon. Na klopci pri vhodu smo si privoščili pol ure martinčkanja na toplem soncu.

Koča na Petelinu.
Čez kanjon. Pod kočo je postajal sneg bolj južen.  Po poti in skozi gozd je bilo pa že dobro presmučano.  Pred tremi leti sva se z Bojanom tu bolj mučila, ker ni bilo toliko snega.

Zdaj so bili pa vsi kamni in štori zaliti z debelo plastjo snega.

Še največ težav nam je delalo prečkanje dveh potokov.

Od potokov do ograje, kjer smo zašpilili klobaso, smo smuči raje nesli. 

Na cesti smo šli potem še nekaj časa proti Golici, da smo izkoristili še tiste travnike nad karavlo.

Pr Čop je bilo zaprto, zato smo morali tekočino nadomestiti v bifeju pri žičnici. To bi pa tudi zaslužilo svojo zgodbo.