Še en Janez na spletu
Prva Hribi Morje Smuka Potovanja Galerija Povezave Pišite mi
Dnevnik Arhiv Nekaj najlepših
<
  19.02.2013     Pod Kriško steno  
Prtovč. Z Bojanom sva izkoristila edini lep dan v tem tednu. Predvidevala sva, da  je pod Kriško steno ostalo še nekaj pršiča.

V Kranju je bilo dokaj toplo, pred Kranjsko goro je termometer že kazal -11° Celzija.  Pričakovala sva, da bo vršiška cesta spužena vsaj do Mihovega doma. Na začetku je bila res lepo očiščena. Po dveh ovinkih pa je bila samo še splužena za širino avtomobila. Dobro, da ni bilo nikogar nasproti, saj skoraj ni bilo izogibališč. Kakšnih 300m pod Ruskim križem pa je plug obupal nad plazom, ki je šel čez cesto. 

V Klinu je bilo še bolj mrzlo. Po cesti do koče od nedelje še ni nihče hodil.
Koča v Krnici je samevala. Od nedelje je zapadlo kakih 10cm puhca, ki je zakrival smučine predhodnikov. "Špura" je bila bolj čudno speljana. Predhodniki so prezgodaj zavili iz letne smeri. Po sledeh tistih, ki so smučali navzdol so zavili v strugo in se pobijali čez balvane.

Tudi midva sva se morala pobijati za njimi. Če si hotel narediti svojo pot, se je v mehkem snegu vdiralo do kolen.  Tudi psi niso marali takega snega. Eden se je Bojanu odpel, tako da sva ga komaj našla. Kljub srenačem so psi stalno zdrsavali.
Porezen.   © enjanez.net
Bližnjica v Razor.  © enjanez.net Mraz in zdrsavanje sta krepko načela mojo kondicijo. Zato sem z vzponom zaključil pri prvih balvanih in tam počakal Bojana, ki je šel do vrha.

Kljub soncu, ki je sramežljivo kukalo izza stene je bilo pošteno mraz.

Od mraza sem imel v dvojnih rokavicah čisto trde prste. Doma sem bil presenečen, ko sem videl, da sem naredil nekaj dobrih posnetkov. V mrazu sploh nisem iskal motiva. Bil sem samo vesel, da mi je s prezeblimi prsti uspelo prižgati fotoaparat in potem še najti sprožilec.

Snega je bilo skoraj preveč. Če nisi imel dovolj hitrosti, se je vdiralo do kolen.

Ko si pa dobil dovolj brzine se le pa pričelo plavanje, dokler so zdržale noge.

Za spust sva izbrala desno stran, gledano navzdol.  Res da  nisva bila prva, ki sva se spustila po tej strani, vendar je bil sneg čisto mehak.

Odlične razmere.
PObveza na smučki je zdržala. Spodaj sva izbrala smučino, ki je vodila v strugo Pišnice. Spomnim se, kako sva se nekoč z Radotom prebijala med balvani. Zdaj je bilo toliko snega, da je šla pot skoraj naravnost.

V Klinu pa smuči na ramo in hajd v tisti klanec do vršiške ceste.   Na cesti sva spet nataknila smuči in se pripeljala do avta.

Še nekaj slik: