Še en Janez na spletu
Prva Hribi Morje Smuka Potovanja Galerija Povezave Pišite mi
Dnevnik Arhiv Nekaj najlepših
  26.03.2012     Križ  
Vršič. Z Bojanom sva v Vrata prišla še v temi. Smuči sva dala na nahrbtnik in se na začetku še z lučjo, odpravila proti bivaku.

Ko sva prišla pod steno, naju je pričakal kozorog. Prav nič se naju ni bal. Šla sva po poti pod njim in veselo fotografirala.

Popolni fotografiji je manjkal samo z jutranjo zarjo ožarjen Stenar.
Zarjo je na žalost zakrila plast oblakov na vzhodu.
Sneg se je pričel na najbolj strmem delu. Na srečo se ni prediralo. Ko se je strmina unesla, sva stopila na smuči.
Predhodniki so šli naprej proti Stenarskim vratom, midva sva se odločila za letno pot proti bivaku.

Do bivaka sva morala dvakrat sneti smuči. Brez smuči se je včasih prediralo. Mene je že malo zdelovalo. Kljub temu sva se odločila, da greva še malo naprej proti Križu.

Na srečo strmina ni bila več tako huda, zato je nad bivakom šlo hitreje.
Pri bivaku 4 so bile samo kavke.   © enjanez.net
Pogled čez rob proti Razorju © enjanez.net Že med vzponom proti bivaku sva videla, da gre varianta vzpona tudi pod steno Križa. Ker je bilo pobočje močno presmučano sva rekla, da bova šla vsaj do mesta, s katerega bova dosegla te smučine.

Na koncu sva se ustavila na robu, približno tam, kjer je izstop iz Kriške stene.

Počivala nisva dolgo, saj je pihal mrzel veter. Tudi nič ni kazalo, da bo zmrzal kaj popustila. Z vzhoda se je približevala plast temnih oblakov.

Previdno sva odsmučala. Sledi predhodnikov so zamrznile. Raje si ne predstavljam, kaj se lahko zgodi, če zapelješ v tako past. Na nekaterih mestih se je skorja predirala, zato tudi enega zavoja nisi mogel narediti brez skrbi.
Pod Stenarskimi vratci ni bilo več pomrznjeno. Sneg je postal mehkejši.

Smuka pa tudi tukaj ni bila brezskrbna. Ponekod so bili deli mehkega snega, da se je vdiralo čez čevelj.
Nekaj lepih zavojev sva pa le naredila.

Videla sva, da je varianta, po kateri sva smučala tudi za vzpon morda bolj primerna od tiste mimo bivaka, po kateri sva se povzpela midva.
Pod Stenarjem.
TDo Aljaža je še daleč. Na koncu nama je ostal samo še tisti strmi skok.

Jezik snega je postajal vse ožji, ruševje pa vse gostejše. Zato lahko rečem, da zaključek smuke ni predstavljal nekega užitka. Vse skupaj je bilo zmes abručanja in pretepanja z vejami.

Bojan je vztrajal do konca, jaz sem snel smuči že nekje na sredini skoka. Ko se mi je pričelo vdirati mi je bilo tega že skoraj žal.

Potem mi je pa še spodrsnilo in po riti sem se pripeljal do dna. Mislim, da je bilo to še najlažja varianta.
Smuči so spet romale na nahrbtike, naju je pa čakalo skoraj 500 višinskih metrov copotanja v pancerjih do avta.

Pri Aljažu pa je bilo potem vse poplačano.