Še en Janez na spletu
Prva Hribi Morje Smuka Potovanja Galerija Povezave Pišite mi
Dnevnik Arhiv Nekaj najlepših
  22.01.2012     Mala Mojstrovka  
Vršič. Na Mojstrovki že dolgo nismo bili. Ko smo parkirali na Vršiču, je Rado ugotovil, da je doma pozabil pancerje. Zato je moral smuči pustiti v avtomobilu in šel na vrh v supergah na katere je navezal dereze. Ostali pa smo dali smuči na nahrbtnik in odšli proti vrhu.  Zaradi kopne ceste je bilo zelo veliko planincev in smučarjev.

Zimska pot gre kar direktno proti Grebencu. Mene so precej matrale stopinje, ki so bile za mojo kondicijo kak centimeter previsoke.
Na Grebencu smo stopili na sonce, ki je prijetno grelo. Pot je bila malo poledenela, zato mi je bilo prav, da sem že spodaj nataknil dereze.

Nad izstopom iz pripravniške grape sem srečal Radota, ki se je že vračal. Ni nas čakal na vrhu, ker je pihalo.  Tudi mi smo se na vrhu ustavili samo za fotografiranje. Potem smo hitro odsmučali v dolinico pod Veliko Mojstrovko in si v zavetju privoščili malico.



V koloni proti vrhu.
Snega je bilo na vrhu dovolj. Smučarija je bila kar dobra. Pred dnevi je padlo nekaj centimetrov pršiča.  Užitek bi bil lahko popoln, če bi bila skorja pod pršičem dovolj močna. Pa ni bila in se je predrla ponavadi ravno takrat, ko tega nisi pričakoval. 

Znanci iz Železnikov so šli še na Veliko Mojstrovko. Mi trije pa smo nadaljevali proti Drevesnici.


Z  nami so bili še trije, s katerimi smo skupaj hodili že proti vrhu. Skupaj smo iskali najboljše prehode med ruševjem, ki je čedalje bolj sililo izpod snega. 

Še dobro, da nas ni noben gledal, saj so bili poskusi, kako izvleči smučko iz objema vej včasih prav smešni. Občasno se je iz grmovja slišalo samo preklinjanje in lomljenje vej.

Tudi prebijanje skozi goščavo in plezanje s smučmi po drevju je del turne smuke. Res da v filmih raje pokažejo plavanje po pršiču, takega lomastenja po goščavi pa še na nobenem filmu nisem videl.
Dobrač
Dobrač Končno se je med goščavo pokazala bela sled steze, ki pelje proti Špičku. Po njej smo se potem brez težav spustili v dolino.

Zagledali smo Radota, ki nas je že čakal.  Nas je pa še čakal vzpon do ceste. Tistih nekaj deset metrov višine je bilo tako težkih, kot bi se vzpenjal na osemtisočaka.

Ko smo se peljali proti Kranjski gori, smo poslušali prenos smučarske tekme. Pri Aljažu smo potem delno nadoknadili izgubljeno tekočino.



Še nekaj slik: