Še en Janez na spletu
Prva Hribi Morje Smuka Potovanja Galerija Povezave Pišite mi
Dnevnik Arhiv Nekaj najlepših
  19.02.2011        Dovška Baba  
Začetek opuščenega smučišča Zaradi novega snega sva se z Radotom odločila za Dovško Babo. Pri elektrarni je bila cesta skoraj kopna, zato sva hotela priti z avtom vsaj do križišča pod Ravnami. Pa ni šlo.
Najprej sem se še malo mučil, potem sem parkiral avto na ovinku, še precej pod križiščem. Naprej je šel samo en traktor.

Nataknila sva smuči. Najprej sva šla po cesti, potem naju je smučina predhodnikov zapeljala na bližnjico. Na cesto sva prišla spet malo pod Ravnami.

Pod Dovško Rožco je Rado potegnil naprej, do tam me je potrpežljivo čakal. Meni so se pričele delati cokle, zato sem se pri koči ustavil, da sem ujel sapo in očistil pse.



 
Na zadnjem delu snega ni bilo veliko. Ponekod je bilo spihano do trave. Kjer je pa sneg bil, je bila skorja, ki ni obetala prav veliko veselja pri smuki.

Ko sem nadaljeval proti vrhu, se je Rado, kje na sredi poti med kočo in vrhom, že prvič  peljal dol, zato sem ga moral vsaj enkrat jaz čakati na vrhu. 

Čakanje je bilo kratko.
 


 
Dobrač
Dobrač  Potem sva kar dolgo sedela na soncu in uživala v razgledu. Poklicala sva še Bojana, ki je v megli stal ob progi na Starem vrhu.

Na koncu sva se pripravila za smučanje. Smuka je bila mešana. Na začetku je bila skorja dovolj trda, v sredini se je pričela predirati.  Spodnji del pa je sonce zmehčalo, tako da sva naredila nekaj lepih zavojev.

Ubrala sva jo direktno navzdol proti cesti. Pred nama še ni bilo veliko smučarjev, zato je bila vožnja po skorjastem snegu kar težavna.

V meglo sva prišla na vrhu travnika nad Ravnami. Snega je bilo ravno toliko, da se je dalo peljati.  Pod smučmi je pa nekajkrat presunljivo zaškrtalo.

Ko sva bila spet na cesti je bilo bolje. Ponekod je šlo po kolesnicah traktorja kar hitro. Ko sva pri avtomobilu snela smuči še niso izgledala preveč zdelane.

Ker pelje cesta mimo Aljaža, sva se seveda, tam morala ustaviti in si privezati dušo. :)


Dobrač