Še en Janez na spletu
Prva Hribi Morje Smuka Potovanja Galerija Povezave Pišite mi
Dnevnik Arhiv Nekaj najlepših
  17. 04. 2010        Za Kopico  
V sobotnem jutru nismo bili edini, ki smo parkirali na odcepu za Vogar. Vožnjo proti Blatu je preprečeval sneg.

Imeli smo srečo, saj je ostale premamilo jasno jutro in so se odpravili proti Kanjavcu.

Smuči smo nosili še del poti proti Jezeru. Na mestu, kjer se odcepi steza za Vogar,  se je le začela strnjena snežna odeja.

Višje je bilo snega vedno več. Pri stanovih na planini Jezero smo si prvič malo oddahnili.  Jezero je bilo zamrznjeno. 

Jasno nebo so prekrili oblaki.  Tudi vročine ni bilo posebne. Na Dednem polju so bili vsi stanovi opusteli. Smučina je peljala proti Ovčariji. V našo smer si komaj opazil sledi dveh, ki sta šla po pomrznjenem srencu.

Med zaobljenimi griči, zalitimi s snegom, smo bili čisto sami in uživali v tišini. Še letal ni bilo slišati, ker niso smela leteti zaradi vulkanskega pepela. 

Do sedla se pot kar vleče. Rado jo je potegnil naprej in se povzpel na Veliko Zelnarico. Bojanu se ni dalo. Sam sem se mu z veseljem pridružil. Ko sva čakala Petra, sva gledala Radota, ki je smučal z Zelnarice.

Ko smo bili vsi štirje spet skupaj, je pričelo močno pihati, tako da smo se hitro spravili na smuči.
Oblaki so se za trenutek razrgali le na Vratih. Ko pa se je sonce spet skrilo, je postala vidljivost zelo slaba. Sploh nisi vedel, ali se pelješ navzgor ali navzdol.

Vseeno je bilo smučanje po trdem predelanem snegu zelo dobro.

V kotlini med Srednjim in Prvim Voglom smo končno v miru pomalicali. Nasproti je prišlo nekaj smučarjev, v glavnem smo skoraj vse poznali.

Nižje je postala svetloba malo boljša. Sneg pa vse bolj južen.


Vsaj skorje ni bilo. Uspešno smo presmučali tisto strmino nad Dednim poljem. Potem pa je šlo bolj po ravnem do Jezera, kjer se je za trenutek pokazalo sonce.

Cesta proti Blatu je vedno posebno doživetje. Za posladek je bilo vmes še nekaj kopnih odsekov, tako da si moral biti vedno pripravljen na vse.

Ko smo sneli smuči skoraj na Blatu, smo si vseeno oddahnili.

Lepo turo smo zaključili pri Mihovcu v Fužini, kjer smo nadodknadili malo izgubljene tekočine.



Še nekaj slik: