Še en Janez na spletu
Prva Hribi Morje Smuka Potovanja Galerija Povezave Pišite mi
Dnevnik Arhiv Nekaj najlepših
09. 04. 2010        Kredarica
Za soboto je bila napovedana ohladitev, zato smo se odločili, da izkoristimo lepo napoved za petek.

Cesta je bila splužena do Zasipske planine v Krmi. Tam smo še v temi stopili na smuči. Do letnega parkirišča "pri garažah" smo imeli slabe pol ure hoje.

Zdanilo se je, ko smo stopili iz gozda na Pleši. Na Vrtači so vrhove obsijali sončni žarki.

V dobrih dveh urah smo bili pri pastirski koči, kjer so nas že čakale lačne kavke.

Rado se je odločil, da gre čez Kurico, midva z Bojanom sva pa nadaljevala po običajni zimski poti.

Čez tisti rob, ki me je vedno zdeloval sem prišel skoraj brez težav.  Sem pa zato imel več problemov v nadaljevanju.

Pod Kalvarijo sva spet videla Radota, ki je bil že precej pred nama.

Ne vem, ali je bilo krivo sonce, ki je bilo že precej močno, ali pomanjkanje kondicije, da sem zadnjih petdeset višinskih metrov imel hudo krizo. Komaj sem se privlekel do doma na Kredarici.
Kljub lepemu vremenu je bilo pri domu zelo malo ljudi. Trije pešci, Gašper z dvema prijateljema in 12 Čehov, ki so bili v domu že drugi dan. Ravno so se vračali z vrha.

Po zaslugi prijaznih vremenarjev smo nadoknadili izgubljeno tekočino. V lepem vremenu bi se lahko še dolgo zadrževali pri koči. Močno sonce pa nas je opozarjalo, da se bo treba vrniti.


Sneg je bil ravno prav omehčan. Na vrhu je bilo nekaj milimetrov krhkega ledu. Ko si ga na zavoju okrušil, so se ti koščki zapeljali in pri tem dajali tak zvok, kot bi potresel steklen lestenec. Imel si občutek, da se je cel hrib za tabo odpeljal v dolino.


Tudi tokrat nismo šli po običajni poti, ampak po zadnje čase bolj malo uporabljeni poti mimo stare lovske koče.

Sledi predhodnikov skoraj niso bile vidne. Do koče nismo prišli, ker smo zavili eno dolino prezgodaj.  Za povrh je bil tu še precej južen sneg. Meni se je vdrla smuča tako, da sem obvisel z glavo navzdol na vrvici, ki drugače varuje smučko. V veliko veselje Radota, ki me je moral rešiti  in samotnega gamsa, ki je ravno takrat prišel mimo.

Pod Draškimi vrhovi je bilo malo skorje, v gozdu se je pa v južnem snegu dalo lepo vozit, le noge včasih niso več hotele ubogati.

Pripeljali smo se čisto do avtomobila, z njim pa še naprej do Psnaka, kjer smo se spet odžejali.




Še nekaj slik: