Po pristanku smo si ogledli rojstno mesto Pabla Picasa. Povzpeli smo se na Alcazar - utrdbo nekdanjih mavrskih gospodarjev. Sledila je vožja do Granade. Med vožnjo smo si še z druge perspektive ogledali kraje, ki smo jih občudovali iz zraka.

Drugo jutro smo si najprej ogledali mesto z eno najstarejših univerz na svetu. Z mestom je tesno povezana kraljica Izabela, ki je omogočila Krištofu Kolumbu pot proti Ameriki. V mestu so zorele pomaranče, nad mestom pa se je v snegu bleščala Sierra Nevada.

Nato je sledil ogled naslavnejše zgradbe v Granadi - Alhambre. "Rdeči" dvorec po svoji razkošnosti lahko tekmuje z Versaillesom. Čeprav so Mavri uporabljali le mavec, opeko in lončene ploščice, so ustvarili komaj prekosljivo razkošnost in eleganco.

Stebrišče s filigransko nežnostjo obdaja v patiu Levji vodnjak, eno od osrčij nasridskega vladarskega bivališča v Alhambri.

Na poti proti Rondi smo občudovali do zadnjega metra obdelano pokrajino. Ker je za nama sedel agronom, sva točno vedela, katere rastline so zasajene. Mesto Ronda je razdeljeno z globokim kanjonom, ki ga povezuje značilen most. Most ima žalostno zgodovino. Z njega so v državljanski vojni metali nasprotnike. Enkrat eni, enkrat drugi. Ronda je predvsem znana po bikoborbah. Ogledali smo si areno. Pred njo sta kipa znanih toreadorjev, ki jih Španci častijo kot narodne junake.

Ko smo zapustili Rondo, je trajalo še kar nekaj časa, da smo spet ugledali morje. V daljavi se je videla morska obala. V meglici smo spoznali Gibraltar in pa afriško obalo. Mi smo prenočili v kraju Torremolinos na Costi del Sol. Čeprav trdimo, da smo turistična dežela, mora imeti ta kraj v sezoni več turistov kot vsa Slovenija. Res pa je, da bi šel raje k nam na dopust kot pa v tisti vrvež.

Zjutraj smo šli po moderni avtocesti do Gibraltarja. Gibraltar ostaja v lasti Angležev in je le 14 – 18 km oddaljen od afriške obale. Skala se dviga do 425 m visoko, tam živi 29.000 prebivalcev. Za prehod meje smo morali čakati v vrsti. Pokazati smo morali tudi potne liste.

Po Gibraltarju smo se vozili z manjšimi avtobusi. Naš šofer je bil tako zabaven, da najprej sploh nismo verjeli, da je počila guma. Dobro voljo je pokvarilo šele uro in pol trajajoče čakanje na mehanika. Za ogled in nakupe nam je ostalo malo časa, pa še vroče je bilo.

Po "cesti bikov" smo se odpravili proti Jerezu, meni znanemu po motociklističnih dirkah. Daleč bolj znan je Jerez po svojem, na poseben način pridelanem vinu - šeriju. Sherry je samo popačena angleška izgovorjava. Seveda smo si eno izmed vinskih kleti morali ogledati. Sledila je še pokušina šerija, tako da je bila pot do Seville malo krajša.