Še en Janez na spletu
Prva Hribi Morje Smuka Potovanja Galerija Povezave Pišite mi
   
    Po Toskani     28. - 39. julij 2009
Z Ireno sva vsako jutro pila kavo iz skodelic, ki jih je pred mnogimi leti kupila na potovanju po Toskani. Ko je pri moji odpadel ročaj,
sva vsako jutro rekla, da bova šla enkrat v San Gimignano po nove.
To poletje je le prišel čas, da sva šla.
Preko spleta sva rezervirala sobo v hotelu v Firencah. Kljub temu, da sva dokaj spoštovala omejitve hitrosti, sva do hotela rabila manj kot pet ur.Vožnja po avtocesti je bila naporna edino med Bologno in Firencami, kjer je bil zelo gost promet.
Ko sva odložila prtljago v hotelu, sva se odpravila na ogled mesta.

Kot sem pričakoval, je bilo na trgu pred mestno palačo veliko ljudi. Zaradi gneče, morda pa tudi malo zaradi dolge vožnje, skoraj nisem opazil kopije Michelangelovega Davida.
 Pred Duomom je bila gneča še večja. Postavila sva se v vrsto za brezplačen ogled notranjosti stolnice. Ko sva bila po pol ure notri, sva opazila ljudi, ki so se vzpenjali pod kupolo. Ko sva vprašale, kje se pride do kupole, so nama prijazno povedali, da je z zunanje strani cerkve še ena vrsta.

Ta vrsta je bila krajša. Že na vhodu je bilo opozorilo, da vodi do vrha 460 stopnic in da ni dvigala. Pri skoraj 40 stopinjah je bilo vzpenjanje naporno. Ko si se pa znašel na ozkem balkončku visoko pod kupolo, je bila misel na to, da so stvar delali pred 600 leti precej neprijetna. 
Razgled na vrhu je poplačal vse muke. Ko sva se spuščala, sva si pod kupolo še enkrat ogledala freske čisto od blizu. Bilo je res lepo doživetje.
Potem pa še v eno vrsto pred galerijo della Academia. Slabo uro čakanja, deloma na soncu ni bilo najbolj prijetno. Potem so mi na vratih še zasegli švicarski nož, ki sem ga imel v nahrbtniku. Pogled na Davida je na koncu poplačal vse trpljenje.

Cerkev Svetega križa je bila ravno na poti proti hotelu. Tu nama ni bilo treba čakati. Vse kaže, da ni opisana v japonskih in ameriških vodnikih. V njej so pokopani Michelangelo, Galileo, Machiavelli, Rossini.

Za cerkvijo je stara usnjarska delavnica, ki je tudi vredna ogleda. Za večje nakupe sva pa imela malo premalo denarja.

Potem sva si prvič ta dan v neki kavarni privoščila čas za počitek.

Če odštejem nekaj sto metrov hoje v peklenski vročini ob Arnu, je bil hotel čisto blizu. Prva senca je bila skoraj pri hotelu. V sobi pa klimatska naprava, ki sva jo odprla čisto do konca.
Spočita sva se pozno popoldan še enkrat odpravila v mesto. Posedela sva v galeriji na Piazza Vecchio in opazovala mimoidoče.
Zdaj sem šele imel čas, da sem si ogledal kopije mojstrovin, ki so bile razstavljene na trgu.
Čez Ponte Vecchio sva šla do palače Pitti, ki je bila že zaprta.
V eni izmed številnih restavracij sva si privoščila večerjo: kanelone po toskansko in steklenico chiantija.
Ko sva pojedla je na mesto že padel mrak. Bilo je za spoznanje manj vroče, zato sva se še enkrat sprehodila skozo mestno jedro in si veličastne zgradbe ogledala še v soju luči.
V galeriji na trgu sva spet posedela na stopnicah in opazovala množico.

Pred galerijo Uffizi je nekdo igral na kitaro.  Večerno vzdušje je bilo res prijetno.
Naslednje jutro sva se še enkrat odpravila v mesto. Pred galerijo Uffizi sva se postavila v vrsto. Za vstop v galerijo se lahko čaka tudi do tri ure. Midva sva čakala "samo" pol ure.  Tokrat sem bil pripravljen na obisk galerije. Žepnega noža nisem imel pri sebi, sem pa imel vodo. Skoraj polna steklenica je romala v koš.
V galeriji sva našla vse največje znamenitosti. Najbolj me je impresionirala Boticcellijeva Pomlad.
Po ogledu pa v avto. Brez GPS naprave sva v sistemu enosmernih ulic zgrešila odcep. Kazen je bila skoraj ura vožnje po Firencah.  Na koncu sva le našla izvoz na avtocesto in iz nje izvoz na cesto rezervirano za motorni promet s skrivnostnim imenom Fi -Pi - Li.
Štiripasovnica naju je skozi slikovito pokrajino pripeljala do Pise. Polja sončnic so žal že odcvetela. Čeprav barve niso bile tako močne, so bila še vedno zanimiva. V Pisi sva se spet izgubljala v prometu, nazadnje sva se le znašla na senčnem in zastonjskem parkirišču nedaleč od Campa del Miracoli.
Bližje sva bila znamenitim zgradbam, več je bilo ljudi. Ogledala sva si znameniti stolp, na katerega po končani sanaciji spet spuščajo obiskovalce. Midva sva še vedno čutila v nogah stopnice na kupolo v Firencah, zato sva raje posedla na travo v senci stolpa, kjer je bilo malo manj vroče.
Prav dolgo pa v tisti vročini nisva zdržala, šla sva do avtomobila in se odpeljala proti Volterri.
Volterra je mestece na vrhu enega izmed neštetih toskanskih gričev. Mestno jedro je ohranilo srednjeveško zasnovo. Že zaradi tega in lepega razgleda je mesto vredno obiska. Ko se je v bližini mesteca zaradi erozije odkrušil del hriba, so odkrili ostanke etruščanske naselbine.
Seveda sva si morala ogledati Etruščanski muzej, ki hrani zelo bogato zbirko. Etruščani so na tem področju živeli v 7. stoletju pred našim štetjem. V Toskani so imeli zvezo 12 mest imenovano Dodekapolis.
Sonce je bilo že precej nizko, ko sva prišla v San Gimignano, zato sva sklenila, da bova v tem mestecu poiskala prenočišče.  V turističnem biroju sva povprašala za sobo in počakala na gospodinjo, ki nama je sobe razkazala.
Potem sva odšla do avtomobila po prtljago. Ko sva se s prtljago vrnila do najine sobe, ključ ni hotel odpreti. Zgrešila sva namreč ulico in hišo. Stare hiše so bile od zunaj skoraj enake.
Brez prtljage sva se odpravila na sprehod po mestu. Seveda sva se morala ustaviti v slaščičarni, katere lastnik je svetovni prvak v pripravi sladoleda. Res je bil zelo okusen.
Posedela sva na stopnicah mestnega vodnjak, lizala sladoled in opazovala ljudi in pa mesto. Slavni San Giminjanski stolpi so bili ožarjeni z zadnjimi sončnimi žarki.

Zvečer sva posedela v vinoteki, ki je imala zunaj štiri mize s prekrasnim razgledom v dolino.

Bruskete - popečen kruh pokapan z olivnim oljem in česnom, ter seveda Chianti z bližnjih gričev, so naredili čaroben večer. 

Ko sva se vračala proti sobi, sva v glavni ulici našla trgovino, kjer so imeli prav take skodelice, kot sva jih iskala.  Trgovina je bila žal že zaprta.
Naslednje jutro sva se sprehodila na vrh mestnega obzidja. Z vrha je bil lep razgled na zelene griče, poraščene s trto in oljkami.

Najvišji stolp, na katerega je dovoljen dostop, so odprli šele ob deseti uri. Nisva čakala. V kavarni sva si privoščila kavo in pri prijazni gospodinji plačala sobo. Ko je ugotovila, da malo razumem italijansko, se je razgovorila, da je skoraj ni bilo mogoče ustaviti.

V mestu sva potem kupila tisti skodelici, ki sta bili "vzrok" najinega potovanja. S kovčki sva oddrdrala po kamnitihh ploščah do parkirišča pod mestom, kjer naju je čakal avto in se odpeljala proti Sieni.
Pot po dolini reke Else je zelo slikovita. Naslednjič si jo morava podrobneje ogledati.

V Sieni sva bila kljub številnim radarskim kontrolam zelo hitro. Mesto je bilo spodobno označeno. Znaki so naju suvereno pripeljali do parkirne hiše, ki je bila kmalu po najinem prihodu polno zasedena.

Za ogled stolnice je bila spet vrsta. Bogato okrašena cerkev je bila vredna ogleda.
Po ogledu katedrale sva šla skupaj z množico na Piazza del Campo. Trg pred mestno hišo, kjer prirejajo vsako leto tekmovanja v Paliu - srednjeveških konjskih dirkah.

Zaradi vročine se nisva povzpela na mestni stolp. Raje sva se usedla v kavarni ob trgu in opazovala množice turistov.


Ko sva popila, sva med potjo do parkirišča v trgovini nakupila malo špecerije, potem pa spet v avto in proti domu.

Do Bologne je bilo na cesti kar napeto, zaradi gostega prometa in številnih delovišč. Kasneje, ko cesta zapelje v Padsko nižino, je vožnja postala bolj mirna. Ob pol osmih sva bila pa že doma.
Še nekaj slik:
The Baptistery The Duomo Florence Piazza della Reppublicca The tomb of Michelangelo The ostrich leather The Arno river DSCN2217 Pisa, Campo dei Miracolli Sunflowers Volterra The best ice cream on the world View from  San Gimignano Coffe cups Coffe bar in San Gimignano Duomo, Siena The Piazza Del Campo, Siena