Še en Janez na spletu
Prva Hribi Morje Smuka Potovanja Galerija Povezave Pišite mi
   
    Salzburg     4. - 5. avgust 2005
Mimo Salzburga sva se že večkrat peljala. Vedno sva govorila, da bi ga bilo dobro enkrat obiskati, pa nikoli ni bilo pravega časa. Na začetku nisva imela predstave, kaj naj bi si tam sploh ogledala. Malo sva pobrskala po internetu in knjigah ter sestavila približen načrt poti.  Usedla sva se v avto in se odpeljala čez Katchberg. Malo me je skrbela še slaba vremenska napoved in pa misel, da zaradi festivala po internetu nikjer nisem našel proste sobe.

Ko se je pot že začela spuščati proti Salzburgu, sva zavila z avtoceste in si ogledala Halstatt. Kraj je znan po rudniku soli, predvsem pa po izkopaninah iz zgodnje železne (halštatske) dobe.

Videlo se je, da  kraj živi od turizma. Parkirala sva na urejenem parkirišču.. Table so naju usmerile k rudniku soli. Do njega vozi vzpenjača. Na vrhu smo se oblekli v kombinezone, prijazna vodička nas je pospremila v rudniški rov. V rudniku še vedno pridobivajo sol. V vrtino črpajo vodo, ki sol izpere, jalovina pa se useda na dno. Slana voda po ceveh teče do tovarne, kjer z izparevanjem dobijo čisto sol.

Okolica rudnika je arheološko najdišče. Ob poti do rudnika sva lahko opazovala arheologe pri delu.
Hiše v Halštatu se stiskajo na stmem bregu ob jezeru. Nekje sem našel podatek, da so včasih zaradi pomanjkanja prostora posmrtne ostanke umrlega  hranili v zemlji deset let, nato so ga izkopali in kosti shranili v kostnici. Zato je razumljivo, da tudi za parkirišča ni veliko prostora.

Na balkonih hiš bujno cvetijo rože.

Ogledala sva si muzej, ki hrani bogato zbirko.

Na žalost je bilo vreme bolj kislo. Iz gostih oblakov je občasno rosilo. Samo iz avtomobila sva si ogledala še vas Goisern, rojstno vas gojzarjev  ter nama znanega pevca Huberta von Goiserna.

Ko sva se vračala na pot proti Salzburgu, se je pričelo jasniti. Pred mestom sva poiskala turistični informacijski biro. Povprašala sva za prenočišče. Prijazno so naju napotili v hotel v bližini centra. Kupila sva še Salzburško kartico, ki nudi veliko ugodnosti:: prost prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi in prost vstop v skoraj vse muzeje.

V hotelu sva odložila prtljago ter se odpravila raziskovat mesto.
Do centra mesta ni bilo daleč. Ker je bilo že pozno popoldan, sva si najprej privoščila kavo in jabolčni zavitek. Potem sva se z vzpenjačo odpravila na grad, ki dominira nad mestom. Z grajskega obzidja je prekrasen razgled na mesto in na gore, ki ga obkrožajo.

V gradu sva si ogledala muzej. Malo me je motila gneča. Videlo se je, da je Salzburg ena izmed točk, ki si jo mora ogledati vsak turist, ki obišče Evropo. Povsod je mrgolelo Japoncev. Američani so bili povsod zelo glasni, skoraj tako kot Italijani. Če se je pa kdo prerival naprej v vrsti, je bil pa skoraj zagotovo iz Izraela.
Pogled z gradu na mesto,  v ospredju je stolnica. Pred njo so stoli z velikim platnom, na katerega prenašajo predstave festivala.

Stolnica je bila med II. sv. vojno poškodovana.
Ogledala sva si tudi slikovito pokopališče sv. Perta, ki leži pod gradom.  Tu so pokopane mnoge znane osebnosti., med njimi tudi člani Mozartove družine. Pokopališče še vedno uporabljajo.


V kapeli sv. Gretrude in sv. Maxima, ki je vzidana v skalo, se nahajajo katakombe. Možno je, da so jih uporabljali že Rimljani .
Kos sva prišla na Geteriegasse, je sonce že zašlo. Ulica je polna majhnih trgovinic. Posebnost te ulice pa so cehovska znamenja, ki so vsa v starinskem slogu in umetelno kovani. Celo multinacionalke, kot McDonalds, so se potrudile in svoj znak prilagodile stilu.

Na tej ulici stoji tudi Mozartova rojstna hiša.  Nisem je takoj našel. Bila sva točno na mestu, kjer je bila vrisana v zemljevidu. Videl sem trgovino in muzej voščenih lutk z naslovom "Mozartov sosed", le velike rumene hiše nisem videl, ker je bila za mojim hrbtom.

Ko se je znočilo, sva na nekem trgu dolgo opazovala komedijanta, ki je s svojimi skeči in žongliranjem zabaval množico radovednežev.

Še večerja in pa sprehod do hotela.
Drugo jutro sva avto pustila na hotelskem parkirišču ter se s tramvajem odpeljala do še ene znamenitosti mesta - dvorca Mirabell.

Dvorec je leta 1606 dal zgraditi nadškof Wolf Dietrich za svojo ljubljeno priležnico Salome Alt in njunih 16 otrok.  V njem je sedaj sedež mestne uprave.

Obkroža ga  prelep park, tipičen predstavnik baročnega stila.

V park sva prišla zelo zgodaj in bila skoraj sama. Ko sva se vračala, se je pri vodometu na sredini kar trlo Japoncev.

V staro mestno jedro sva se vrnila kar peš. Mimo Mozarteuma - glasbene akademije, sva prekoračila reko Salzah. Most čez reko je samo za pešce in zelo moderne oblike. Iz zvočnikov, ki so v ograji , se sliši glasba.
Danes sva Mozartovo rojstno hišo takoj opazila. V njej sva si ogledala muzej, ki je  zanimiv predvsem zato, ker dokaj verno prikazuje domovanje meščanske družine v tistem času.

V Salzburgu moraš kupiti tudi "originalne" Mozartove kroglice. Ker so v vsaki trgovini drugačne, vse pa  so "originalne", sva jih nazadnje kupila pri prijazni prodajalki na Alter markt, poleg starinske lekarne.

Rezidenca je mogočna zgodnje baročna zgradba iz konca 16. stoletja. Nekaj dvoran je odprtih za obiskovalce, v zgornjem nadstropju je galerija, v kateri so zbrana dela umetnikov iz 16. do 19. stoletja.

Na sliki je mogočna Viteška dvorana.

Pred rezidenco se nahaja vodnjak. Tu je zbirališče še ene mestne znamenitosti - fijakerjev.
Katedralo sva si ogledala še od znotraj. Kot imetnika Salzburške kartice, ki omogoča prost vstop v skoraj vse muzeje, sva si ogledala zakladnico, v kateri so shranjene relikvije in različni votivni predmeti.

Po kavi  sva imela Salzburga dovolj. Veljavnost kartice je skoraj že potekla. S tramvajem sva se pripeljala do avtomobila pred hotelom.

Obiskati sva hotela še Hitlerjevo Orlovo gnezdo. Nekoč sem ga polomil in sem trdil, da je to na hribu zahodno ob Salzburga, na katerega pelje žičnica. Zdaj vem, da se ta hrib imenuje Untersberg in da tam ni Hitlerjevega Orlovega gnezda.

Odpeljala sva se proti Berchtesgadnu. Prečkala sva nemško mejo. Ker ni bilo nikjer nobene oznake, sva na parkirišču pri rudniku soli vprašala za pot. Usmerili so naju na cesto za Obersalzberg. Tam je veliko parkirišče, oziroma več parkirišč. Od tu te do Orlovega gnezda peljejo z avtobusom po razgledni gorski cesti. Cesta je dolga skoraj 7 kilometrov in premaga 700m višinske razlike. S parkirišča se skozi tunel pride do dvigala, ki te po 124 metrih pripelje do hiše s čudovitim razgledom. Hišo so pripadniki NSDAP poklonili Hitlerju za 50. rojstni dan. Ker se tega poglavja  Nemci ne spominjajo radi, na ta čas spominja le nekaj slik v hodniku, drugače je pa zdaj tu le gostilna. Ker ti premeteno določijo čas bivanja na vrhu, sva se tu odločila za kosilo.

Sledila je še adrenalinska vožnja do avtomobila (kaj če avtobusu popustijo zavore?) in dokaj mirna vožnja domov.