Še en Janez na spletu
Prva Hribi Morje Smuka Potovanja Galerija Povezave Pišite mi
   
    Oglej - Gradež - Devin     1. marec. 2006
Oglej v sosednji Italiji je bil že dolgo na seznamu izletov. Irena je bila tam že večkrat, mene pa ni nikoli posebej pritegnil. Včasih sem imel za vzrok kolone na meji, včasih dolgo pot, pa še občutek sem imel, da tam ne bom videl nič posebnega.



Letošnje zimske počitnice so bile vzrok, da sva se odpravila na izlet v ta kraj, ki mi je bil poznan po patriarhu, ki je krojil usodo Slovencev v zgodnji dobi in po pristanišču iz rimskih časov.



Od Ljubljane do Palmanove po avtocesti, nato pa po lokalni cesti proti Gradežu. Kilometrov in časa nisem meril, mislim pa, da sva porabila za pot slabi dve uri. Parkirala sva na parkirišču pred baziliko. V sezoni je urejeno parkirišče na začetku vasi. V tem času sva bila skoraj sama.

Oglej so ustanovili Rimljani leta 181 pr. Kr. kot vojaško naselbino na stičišču narodov in trgovskih poti. Ker je imel dobro razvito cestno omrežje, se je vedno bolj uveljavljal kot trgovsko središče. Svoj vrh je doživel za časa cesarja Avgusta, ko je imel okrog 200.000 prebivalcev in je bil eden največjih in najbogatejših mest v rimskem cesarstvu.


Ko so kristjani leta 313 dobili dovoljenje za javno bogoslužje, so nemudoma postavili tri velike in razkošne bogoslužne dvorane v obliki podkve. Vsaka je lahko sprejela do 3.000 ljudi.

Ko je leta 452 Atila zavzel Oglej, so bile bazilike precej poškodovane.


Sedanja bazilika je nastala po večkratnih obnovitvah, ki so se v glavnem kočale pod patriarhom Poponom leta 1031.


Ob vstopu v baziliko nas prevzamejo prelepi mozaiki iz 4.stoletja.
V kripti s freskami iz 12. stoletja so hranili relikvije svetnikov.


Na freskah so upodobljeni prizori iz življenja sv.Marka in sv.Mohorja.

Mozaiki so se ohranili zato, ker so jih pri predelavi bazilike leta 1031 prekrili z zemljo in tlakovali z belo rdečimi marmornatimi ploščami. Mozaik je predstavljal celotni tlak prve bazilike iz leta 313 in v celoti meri kar 750 kvadratnih metrov.


Na mozaikih so čudoviti živalski motivi, vsi imajo krščansko simboliko.


Na sliki je boj med petelinom in želvo. Petelin predstavlja dan, želva noč. Slika predstavlja boj med krščanstvom in poganstvom.

Podatke sem črpal iz brošurice, ki jo prodajajo v baziliki. Napisana je v zelo lepi slovenščini.
V rimskih časih je bil Oglej tudi znano pristanišče.


Čeprav tudi takrat ni ležal ob morju, je do njega vodila plovna pot po naravnih in umetnih kanalih.


Pristanišče iz rimskih časov so obnovili. V Arheološkem muzeju sva videla ostanje ladje, ki so jo izkopali na tem področju.
Zaradi dejstev, da je bil Oglej eno največjih mest rimskega imperija, da so se zaradi spletov okoliščin arheološke najdbe ohranile do današnjih dni in je Oglejski pariarh igral pomembno vlogo v širitvi krščanstava v srednji Evropi v zgodnjem srednjem veku, so leta 1998 Baziliko in arheološka najdišča v Ogleju dali na UNESCOv seznam svetovne dediščine. V rimskih časih je bilo tu bogato mesto. Na vsakem koraku srečamo ostanke iz rimskih časov.



Oglej ni veliko naselje, sato sva šla na sprehod okoli mesta. Na vsakem koraku srečaš ostanke iz preteklosti. Ogledala sva si forum, ostanek rimske ceste, ter del naselja. Poleg temeljev hiš, so ohranjeni tudi bogati mozaiki.

Na sliki je ostanek rimske ceste.

Več o mestu
V mestu je tudi več muzejev. Preden sva se znašla pred arheološkim muzejem, sva si ogledala še enega v opuščenem samostanu. Zgradbo z mogočnimi mozaiki so po razpustitvi samostana preuredili v gospodarsko poslopje.


Ko sva se končno prišla pred železno ograjo arheološkega muzeja, sva že mislila, da je pozimi zaprt, pa je kar naenkrat zabrnela ključavnica. V muzeju sva bila edina obiskovalca. Paznike sva presenetila, ker sva se takoj odpravila v najvišje nadstopje.


V vsakem nadstropju naju je opazoval paznik, ki je tudi imel kaj varovati. V muzeju imajo čudovito zbirko novcev, okrasja, lončevine in opreme iz rimskih časov.

Na vrtu imajo razstavljene nagrobnike in številne prekrasne mozaike.

Ko sva spet prišla do avtomobila, sva bila že pošteno utrujena.

Lep dan naju je zvabil, da sva naredila še nekaj kilometrov čez laguno v Gradež, mesto ki ga ob lepem vremenu lahko vidimo iz Pirana.


Mesto je pozimi skoraj prazno, poleti je čisto drugače. Na plaži je bilo nekaj sprehajalcev, kavarne pa so bile skoraj prazne. V eni od njih sva si privoščila še kapučin, ki je pa v Italiji najboljši.


ker se nisva želela vračati po isti poti, sva se odločila za lokalno cesto, ki naju je vodila skozi turistična naselja v laguni, mimo izliva Soče do Tržiča (Monfalcone). Trgovine so bile žal (na srečo) zaprte, zato sva se ustavila še v Devinu.
V Devinu sva bila prvič. Neuspešno sva iskala dostop do gradu, ki stoji nad naseljem. Sva pa zato našla Rilkejevo pot. Po njej sva se povzpela na razgledni rob vrh pečin nad Sesljanskim zalivom.

Pot je opisana tudi v reviji Gea.

V teh krajih sva bila prvič, zato se nisva odločila za povratek po avtocesti. Nadaljevala sva proti Trstu po cesti speljani po robu pečin visoko nad morjem.

Po mnogih letih sva se peljala skozi Trst. Tu se nisva ustavljala, imela pa sva nekaj problemov z iskanjem prave poti. Stopila sva na rožo blodiko, kot bi rekel meni ljub tržačan Julius Kugy. Ko sva tretjič prevozila isti izvoz z avtoceste pri Opčinah, sva ugotovila, da je izvoz za Slovenijo par sto metrov naprej.