Še en Janez na spletu
Prva Hribi Morje Smuka Potovanja Galerija Povezave Pišite mi
   
   Nockberge     20. oktober. 2007
Ko je Geografsko društvo Gorenjske spomladi imelo predavanje o Triglavskem narodnem parku, so se s predavateljem Jožetom Miheličem dogovorili za ekskurzijo v Nockberge.

Izleta v te kraje sem se veselil, ne samo zaradi prelepe gorske ceste, ki pelje skozi park, ampak tudi zato, ker so ti kraji znani kot izhodišča za turno smuko.

Pred načrtovano ekskurzijo je šlo vse narobe. Najprej si je Mihelič poškodoval nogo v hribih. Malo pred ekskurzijo je pritisnil še hud mraz in sneg, zato smo vsi čakali, kdaj bo izlet odpovedan. Odpovedi ni bilo in v sobotnem jutru smo se z avtobusom odpeljali iz Kranja. 

V Lescah smo pobrali še nekaj udeležencev in pa vodnika Jožeta Miheliča, ki se je kljub longeti in berglam odločil da nas bo vodil. 

Pred Karavanškim predorom je močno snežilo, zato smo s strahom pričakovali kaj nas čaka na "senčni" strani Alp. 

Začuda nas je tam pozdravilo sonce in jasno nebo.  

 Med potjo nam je Jože pripovedoval o  nastanku narodnega parka Nockberge in o sodelovanju TNP s tem parkom. Pogovor je bil tako živahen, da smo mimogrede prišli v Bad Kleinkirchheim. Tam smo se šele spomnili, da moramo pobrati še Hansa - nadzornika, ki nam bo park predstavil.

Ponj smo se morali s vrniti kakih pet kilometrov nazaj v vas Radentheim.

Potem pa spet v Bad Kleinkirchheim. Vmes nam je Hans povedal, da so se prebivalci teh krajev na referendumu odločili, da ne bodo gradili mega smučarskega centra z 10.000 posteljami. Raje so kraje proglasili za park. 

V parku so poiskali drugačne načine za preživetje.  
Ogledali smo si mesnico, kjer tržijo meso pod lastno blagovno znamko. V nekakšnem združenju je 60 kmetij, ki živino oddajajo v to mesnico, kjer meso predelajo v lokalne specialitete: salame, klobase in odlično na zraku sušeno slanino. Tudi sveže meso živine, ki se celo poletje pase na pašnikih je odlične kvalitete.  

Poleg mesa prodajajo še domače izdelke: kruh, marmelado, sir, maslo in tudi žganje.

Te stvari smo lahko tudi poizkusi. Res so bile odlične, zato se nismo čudili, da v sezoni ne morejo zadovoljiti povpraševanju.

Na neki planini imajo pastirske stanove preurejene za turiste. Prenočišče z zajtrkom za dve osebi stane v takem domu med 400 in 1000€. Tako visoki ceno imajo, ker so ugotovili, da si nekateri želijo miru, ne glede na denar. Planina je razprodana vso sezono.

Naslednji postanek smo imeli v kraju Ebene Reichenau, kjer so upravni prostori parka. Ti prostori so bili nekoč kmetija, ki jo je lastnik prodal parku, sam pa se je odselil v tople kraje.

Tu smo si ogledali predstavitveni film o parku. Ogledali smo si ga kar dvakrat, ker prvič niso mogli nastaviti slovenskih podnapisov.
Dobili smo veliko informativnega gradiva. Poleg svojega, pa ponujajo gradiva vseh treh prijateljskih parkov.

Medtem se je zunaj pooblačilo. Pihal je zelo mrzel veter, zato se nam iz teh toplih prostorov nikamor ni dalo.
S težkim srcem smo se spravili spet v avtobus in se odpeljali proti Bad Kleinkirchheimu. V tem turističnem središču še ni bilo vrveža, ki je tu običajen v zimski sezoni. Po skoraj praznih ulicah je zavijal strupeno mrzel veter in odnašal jesensko listje.

Naselje je dobilo ime po izviru tople vode, ki izvira pod cerkvico sv. Katarine. Seveda smo se sprehodili do nje. Za vodo pravijo da zdravi oči.

Res mora biti nekaj na tem, saj smo si vsi umili oči z njo, potem pa šli ven na mrzel veter. Zaradi zdravilnega učinka nihče ni dobil vnetih oči.

Zaradi tople vode so kmalu naredili toplice. Prvotno sta bila lastnika zemlje dve družini, ki imata še zdaj v lasti nekaj hotelov.

Poleg toplic je tu nastalo še mondeno smučišče, kjer vsako leto potekajo tekme svetovnega pokala. Franz Klammer - smukaška legenda je rojen  v teh krajih. 
Na sliki je zdravilni izvir, ki teče iz cerkvice.
Sprehodili smo se še po naselju. Ogledali smo si še ohranjeno peč za žganje apna. Ker so okoliški hribi sestavljeni pretežno iz granita, so apnenec vozili od daleč.
Ko je sneg je tu vse polno smučarjev. Po smuki se prileže kopel. V toplicah imaje zato velik bazenski kompleks.

V času našega obiska, so tekle zadnje priprave na otvoritev še enega kopališča z zvenečim imenom Rimske toplice.

Z zavistjo smo gledali kopalce, ki so bili lepo na toplem, mi smo pa v snežnem metežu skoraj tekli do avtobusa.
Ker je ogled Nockalmstrasse zaradi snega odpadel, nas je Hans peljal po rezervni varianti na ogled doline mlinov pod vasjo Kanning.

Na začetku soteske je stara hiša preurejena v muzej. Poleg predmetov, ki so jih včasih uporabljali pri vsakdanjih opravilih, je v njej še muzej rudarjenja v teh krajih.

Ob potoku je urejena učna pot s šestimi obnovljenimi mlini. Učna po je namenjena organiziranim skupinam (šole v naravi). Zanje prirejajo delavnice, kjer predstavijo mletje moke, peko kruha. Ob mlinih so prostori za počitek, tudi ogenj se lahko zakuri na posebnem prostoru.
Mlini so še delujoči. Hans nam je pokazal kako delujejo. Posebnost so mlinska kolesa, ki niso pokončna, kot je to navada v naših krajih. Bolj so podobna kakšni turbini, saj se vrtijo vodoravno.

Za ogled vseh mlinov smo imeli premalo časa, pa še zeblo nas je. Raje smo se spet zbasali na toplo v avtobus.



Pred trgovino v kraju Radenthein smo se poslovili od našega prijaznega vodnika Hansa.

Za njim smo peljali še ob Milstattskem jezeru do Spittala. Od tam pa po avtocesti skozi Karavanški predor domov.

Kljub mrazu in občasnemu sneženju smo preživeli lep dan. S pomočjo prijaznih vodnikov smo spoznali, da je poleg ohranjanja narave, zelo pomemben obstoj ljudi, ki živijo v teh parkih.

Pokazali so nam, da lahko ljudje ki živijo v parku, prav zaradi parka dobro živijo.