Še en Janez na spletu
Prva Hribi Morje Smuka Potovanja Galerija Povezave Pišite mi
   
    Milano     2. - 4. junij 2006
Cilj letošnjega "opernega" izleta je bil ogled predstave v milanski Scali.

Zgodaj zjutraj smo se z avtobusom odpeljali proti Italiji. Peljali smo se po avtocesti mimo Trsta, Benetk, Verone. V zgodnjem popoldnevu smo prispeli v Milano, industrijsko mesto v osrčju pokrajine Lombardije.

Najprej smo si ogledali katedralo - simbol mesta. Na žalost slikovito fasado obnavljajo.

Prosti čas za kosilo sva izkoristila tako, da sva se povzpela na streho katedrale in se sprehodila med umetelno izklesanimi stolpiči iz marmorja.
Notranjost katedrale krasijo vitraži.
Obiskali smo Pinakoteko Ambrosiano.  Ustanovitelj zbirke je bil milanski kardinal Frederick Borromeo. V pinakoteki so zbrana dela slavnih italijanskih slikarjev, med njimi Leonardo, Tizian, Botticelli, Carrvagio.
V Knjižnici hranijo Leonardov "Atlantski kodeks". V njem so predstavljene številne vizionarske iznajdbe.



Ko smo prišli do hotela, je bil že večer.
Seveda nismo bili tako utrujeni, da se po večerji ne bi še enkrat odpravili v mesto.Sprehodili smo se  mimo razsvetljene stolnice,šli skozi galerijo Vittorio Emanuelle II in prišli do opere.
Zjutraj smo bili prvi obiskovalci v galeriji Poldi Pezzoli. V sredini 19. stoletja je plemič Gian Giacommo Poldi Pezzoli zbral bogato zbirko različnih predmetov. Najprej je zbiral orožje, nato je pričel zbirati še umetnine. Najbolj znan je Ženski portret A. Poilaoilla. V zbirki je še ogromno preprog, čipk, porcelana, nakita.
Sledila je vožnja z avtobusom do Monze. Obiskali smo gotsko stolnico, v kateri hranijo znamenito langobardsko "železno krono" iz 8. stol. Z njo so bili v obdobju več kot tisoč let kronani številni pomembni vladarji od Karla Velikega do Napoleona. Železna se imenuje zato, ker ima na notranjem delu železen obroč, skovan iz žeblja kristusovega križa.
Notranjost krasijo zelo dobro ohranjene freske.

Po  kosilu,ki je bilo tipično italijansko: ne samo odlična hrana, temveč tudi tipičnie komplikacije pri strežbi take skupine, smo se odpeljali proti dvorcu Villa Reale.
Za ogled zgodnje klasicističnega dvorca nismo imele dovolj časa. Sprehodili smo se po čudovitem nasadu vrtnic, ki so prav tedaj bujno cvetele. Dvorec je bil zgrajen v času nadvojvode Ferdinanda II.

Tisti, ki jim zgodovina ne diši preveč, pa dvorec prav tako poznajo. Dvorec obdaja ogromen park - okrog 700 hektarjev. V tem parku je zgrajeno slavno dirkališče, kjer prirejajo dirke Formule 1. Žal za ogled dirkališča nismo imeli časa.
Mudilo se nam je nazaj v Milano, da se pripravimo na obisk operne predstave. Zvečer smo namreč poslušali opero Riharda Straussa Ariadna iz Naxosa.

Slavna milanska Scala nas je kar malo razočarala. Na zunaj s svojo sivo fasado ni nič posebnega, znotraj se res blešči v žametu in pozlati. Sama izvedba opere je bila pa tako, tako. Pevec, ki je pel glavno vlogo, si je na koncu zaslužil več žvižgov, kot pa aplavza.
Drugo jutro smo se spet odpravili na ogled mesta. Ogledali smo si  baziliko San Ambroggio z znamenitim atrijem. Notrajnost smo si ogledali ravno med nedeljsko mašo.  
Pot smo nadaljevali do  Bazilike S. Maria delle Grazie. Mi smo si ogledali samo notranjost. Za jedilnico, kjer je na steni Leonardova  Zadnja večerja, bi se morali prijaviti več mesecev vnaprej.
Za zaključek smo si prihranili ogled Castello Sforzesco - mogočnega gradu, ki sodi med največje italijanske gradove. V njem je velika galerija umetniških del. Ena najslavnejših je  Pieta Rondanini, eno zadnjih Michelangelovih del.   Strop ene izmed številnih soban je poslikal Leonardo. Ta galerija sodi med redke na svetu, kjer skupaj hranijo Leonardovo in Michelangelovo delo.
Na koncu smo se še malo razgledali po mogočnem gradu, ki ga je v 15. stoletju dal zgraditi Milanski knez Francesco Sforza.

Sledila je še vožnja preko Lombardije nazaj v Padsko nižino. Zaradi treh mladenk, študentk Univerze tretjega življenskega obdobja, smo se vrnili mimo Nove Gorice in na koncu videli še čudovito mavrico, ki nas je spremljala po Vipavski dolini.