Še en Janez na spletu
Prva Hribi Morje Smuka Potovanja Galerija Povezave Pišite mi
   
    Po sledeh Karantancev     30. junij 2006
Zadnji dan "lanskega dopusta" in začetek Ireninih počitnic sva izkoristila za izlet po Koroškem.

Irena je pred mnogimi leti že bila tam, jaz sem pa prišel le do trgovin v Celovcu. Za izlet se nisva preveč pripravljala. Še pol ure pred odhodom sem po internetu iskal približno lokacijo gradu Ojstrovice.

Pot naju je vodila čez Ljubelj do Celovca, kjer sva takoj malo zašla. Kot varčna Gorenjca nisva kupila vinjete, zato sva se morala izogibati avtocestam. Namesto po severni strani Vrbskega jezera sva šla po južni. 

Peljala sva se skozi  Vetrinj, o katerem zdaj vemo več, kot  smo vedeli v rajnki Jugoslaviji.  Ustavila sva se ob Vrbskem jezeru, kjer začuda ni bilo treba plačati parkirnine.

Mimo Vrbe sva se peljala proti Beljaku. Pred njim sva zavila proti severu proti Osojskemu jezeru.
Samostan  ob Osojskem jezeru je znan po legendi o Mutcu Osojskem, ki jo je v eni svojih pesnitev opisal Anton Aškerc. Legenda opisuje zgodbo poljskega kralja Boleslava II., ki naj bi dal umoriti krakovskega škofa sv. Stanislava. Ko so ljudje zvedeli za umor, so se uprli.  Kralj je zbežal iz domovine. Ko je šel prosit papeža za odpustek, se je odločil, da se bo spokoril. Na samostanska vrata je potrkal kot mutec. Šele na smrtni postelji je opatu razkril svojo identiteto.

V samostanu je grob Boleslava. Zdaj opuščen samostan  je prizorišče predvsem poletnih kulturnih prireditev.
Koroška jezera so za nas dokaj velika. Skoraj povsod je dovoljena vožnja z motornimi čolni. Iz Osoj do vasice na drugi strani jezera vozi gliser - taksi. Po jezeru pa vozi tudi kar velika ladja.

Ko sva se sprehodila okoli samostana, sva se odpejlala proti Šentvidu. Na nekem križišču sva opazila smerokaz za neko večjo cerkev. Ker sva mislila, da je samo za ovinkom, sva se odločila, da si jo ogledava. Ker se ni in ni hotela prikazat, sva se ustavila in vzela v roke zemljevid. Ugotovila sva, da je do nje vsaj še 25 kilometrov. Ker pa ni ležala čisto stran od poti proti Ojstrovicam in ker sva itak bila na izletu, sva se odločila, da jo vseeno obiščeva.
Peljala sva se po visoki planoti podobni naši Pokljuki. Kar dolgo sva se vozila skozi smrekove gozdove. Gozdove so prekinjali pasovi podrtega drevja. Na Ojstrovicah sva kasneje zvedela, da je dan prej ravno v teh krajih divjalo hudo neurje.

Ko sva parkirala pred veliko cerkvijo, sva ugotovila, da sva prišla v Krko.
Benediktinski samostan in stolnica v Krki sta znana po sveti Emi Krški. Po smrti svojih sinov in moža Viljema, mejnega grofa Savinjske marke, je dala zgraditi samostan in mogočno stolnico. Po njeni smrti je bil samostan ukinjen, ustanovljena je bila pa Krška škofija. Leta 1938 je bila razglašena za svetnico.

Sveta Ema je karantanska svetnica in s tem tudi slovenska, čeprav Nemci to neradi priznajo. V Krko roma tudi veliko Slovencev.
Za pokopališkim obzidjem so se videle posledice neurja prejšnjega dne.



Po ogledu cerkve in trgovine s spominki sva nadaljevala pot proti Ojstovicam.
Grad Ojstrovice je sezidan na 160 metrov visoki skali. S svojo lego sodi med najslikovitejše gradove v Avstriji. V času turških vpadov je bil še dodatno utrjen z obzidjem in štirinajstimi stolpi. Na grad zdaj vozi vzpenjača, midva pa sva se sprehodila po strmi, a slikoviti poti skozi stražne stolpe.

Na vrhu je manjši muzej, vrt in pa krasen razgled na ravnico pod gradom. Ko sva bila na vrhu, so v dolini zatulile gasilske sirene. Vlak je ob progi zanetil več požarov. Vonj po dimu se je začutil do gradu.
Še en pogled na grad.
Ko sva se vozila po Gosposvetskem polju, sva si ogledala še vojvodski prestol. Tu so ustoličevali koroške vojvode.
Od prestola do Gospe Svete ni bilo več daleč. Ogledala sva si cerkev z lepimi starimi freskami.
Rimski kamen, vzidan v zid cerkve, prikazuje rimsko poštno kočijo. Ta slika se nahaja v mnogih zgodovinskih učbenikih.
V času najinega obiska so okoli cerkve brnele motorne žage. Potekala je kiparska kolonija. Kiparji, ki so oblikovali les z motornimi žagami, so govorili nemško, italijansko, pa tudi slovenska beseda se je slišala.
Potep po Koroški sva zaključila v vasi Krn,  pri cerkvici, kjer so na zadnji steni še vidni ostanki Krnskega gradu - sedeža karantanskih knezov.
Še en pogled na Gosposvetsko polje. Skozi Celovec in mimo njegovih trgovin sva se odpeljala domov.





P.S. Čeprav kraji, po katerih sva potovala, ža davno niso več slovenski, sem se zaradi zadnjih dogodkov z dvojezičnimi krajevnimi napisi potrudil in vse kraje imenoval samo v slovenskem jeziku.