Še en Janez na spletu
Prva Hribi Morje Smuka Potovanja Še nekaj slik Povezave Pišite mi
Premantura: 11. - 26. julij 2008
Dopust 2010  Dopust 2009  Dopust 2008  Dopust 2007  Dopust 2006  Nekaj spominov



Ponavadi so se mi po prvem maju prebudile misli na morje. Letos je bilo začuda drugače. Na morje me je pravzaprav spomnil veter, ki je na domačem borovcu konec junija pričaral ravno take zvoke, kot jih burja v Premanturi.

Začetek dopusta je bil težaven.  Začelo se je že z  vožnjo. Najbrž je bilo krivo soparno vreme, da sem tako težko peljal proti morju. Že tako gost promet ob koncu tedna so začinili še številni tovornjaki, ki so se brezobzirno prehitevali. Posebno so me motili še genialci, ki so mislili, da je za njih rezerviran prehitevalni pas, čeprav so vozili precej pod dovoljeno hitrostjo.  

Tudi na ipsilonu je nekaj tovornjakov delalo kolone. Na koncu sva morala še čakati pred tistim križiščem v Puli, kjer se že dve leti delajo zastoji.

Še daljši zastoj je bil potem v Kapetaniji, kjer sem hotel kupiti hrvaško vinjeto. Raztresena uslužbenka je pritisnila napačen gumb na ekranu. Na računalniku ji je nekaj kazalo narobe, zato je rekla naj raje pridem drug dan dopoldan. V torek zjutraj je bila vrsta še daljša. Po vrsti zapletov in smešnih situacij, smo le ugotovili, kaj je bilo narobe. Razrešili smo tudi vprašanje, zakaj je uslužbenki v petek ostala ena vinjeta, v blagajni  pa ji je primanjkovalo ravno toliko Kun, kot je ta vinjeta stala.

Več o tem ne bom razlagal zaradi ohranjanja dobrih meddržavnih odnosov. Če bi pa vse dogajanje snemal, bi film izgledal kot neka surrealistična groteska.

Lepo vreme in mirno morje sta kmalu popravila začeten vtis.

Motorju se je poznal spomladanski obisk serviserja. Letos je vžigal brez problemov. Tako sva večkrat lahko šla obiskat najino samotno plažo na drugi strani Medulinskega zaliva. 

Doma sem na zemljevidu izmeril, da je do te plaže skoraj deset kilometrov. Pot je vedno zanimiva. Do Levana je morje zjutraj ponavadi mirno, okrog svetilnika Marlera je pa vedno malo razburkano, ker okrog rta teče močan morski tok.

Ponavadi  vedno samo hvalim, kako lepo se imam na dopustu. Zavistneži so najbrž priklicali v sosednjo prikolico družino veselih Čehov, ki so poleg kopalk in brambory, mimo stroge hrvaške carine pritihotapili štiri sode piva in aparat za točenje piva. Po veselem razpoloženju sodeč, ga veliko niso peljali nazaj. Ko so po enem tednu šli domov, je še par dni smrdelo okoli njihove prikolice kot v kaki pivnici.

Če obrneš frizbi narobe, lahko postane posoda za vodo. Veverice so jo kmalu odkrile in jo poleg številnih ptičev redno obiskovale. Na koncu je prihajalo vsaj pet veveric. Nekatere so bile plašne in so naju z piskanjem hotele odgnati, druge se naju niso bale. Zvečer naju je zabavala še ježeva družina, ki je v temi urno hodila po svojih poteh.

Na dopustu imava že utečen urnik: Zjutraj mimo čolna do trgovine po svež kruh za zajtrk in tek nazaj. Po zajtrku že zelo zgodaj na plažo. Ko okrog dvanajste postane prevroče, domov, v senco, na kosilo. Po kosilu globok razmislek ;). Okrog štirih pa še enkrat na čoln in do večera nekam ob morje.

O hrani na morju bom nekoč kaj napisal. Za zdaj samo to, da vedno dobro jeva. Poleg obvezne juhe iz vrečke, jeva jedi, ki jih pečeva samo na morju, na plinskem žaru.

Na sliki je letošnja nova jed: Puran z žajbljem in jajčki. Poleg pa še popečen kruh, pokapan z olivnim oljem, ter solata iz domačih kumar in paradižnik za mojo malenkost.

 

 

 

Če povem še to, da so bila jajca od maminih kur, kumare in paradižnik še od doma, boste tudi vi ugotovili, da sva na dopustu zapravila precej manj, kot tile na teh dveh jahtah na sliki za najinim čolnom.

Za tedenski najem ene take barkače, je po ceniku na internetu, potrebno odšteti namanj 200.000 zelencev. Hrana in gorivo sploh še nista všteta v ceno.

Nazadnje smo se pa vsi kopali v istem zalivu.