Še en Janez na spletu
Prva Hribi Morje Smuka Potovanja Še nekaj slik Povezave Pišite mi
Premantura: 15. - 31. julij 2007
Dopust 2010  Dopust 2009  Dopust 2008  Dopust 2007  Dopust 2006  Nekaj spominov



Letos sem potreboval dopust kot že dolgo ne. Za mano so bili precej razburljivi in naporni dnevi v službi. Potem je bil tu še tečaj v Bruslju, ki je bil prav tako zelo utrujajoč. Bil sem tako na koncu, da sem se dopusta kar bal. Najprej sem se hotel odpočiti in naspati, saj zaradi utrujenosti še spal nisem več dobro.

Začelo se je dobro. Nedeljo smo preživeli v klepetu z Mihom, v ponedeljek sva dala čoln v vodo in se odpeljala na Kamenjak.  Na plaži je bilo tako mirno, rahel vetrič, krasna vidljivost, kristalno morje. Nobenega hrupa in prometa na vodi. Ves navdušen sem rekel Ireni, da je skoraj prelepo za začetek dopusta. Me je kar zaskrbelo, kakšno bo nadaljevanje. 

Moja slutnja ni bila zaman. Ko sva se odpravila proti domu, je motor kar naenkrat izgubil vso moč. Peljala sva se tako hitro kot včasih s štirico. Naslednji dan se je zgodba ponovila. Na pol poti do Štrumbuje je motor spet izgubil obrate, tako da sva obstala kar tam. V sredo sva prišla do Ceje, nazaj je šlo skoraj dobro, potem pa kar naenkrat spet nikamor. Vsi upi na miren in lep dopust so splavali po vodi.

 

Poklical sem serviserja v Trzin, po znakih, ki sem mu jih povedal, je ugotovil, da mora biti napaka na dovodu bencina. Povedal mi je tudi, kako naj razdrem vplinjač, da bom očistil zamašeno šobo. (Ah ta Slovenščina. Reče se: "Razdri frgazar in spucaj dizo, pa bo vse v redu.").

Čoln sem dal iz vode in pričel delati. Pri delu mi je priskočil na pomoč Boštjan. Moram reči, da brez njegovega znanja in pa natančnosti sam dela ne bi opravil. če že ne zaradi drugega, so se mi zaradi živčnosti tako tresle roke, da marsikaterega vijaka nisem mogel odviti. Razdrla sva oba vplinjača, pogledala šobi, pri enem je bilo malo umazanije, samo zdelo se nama je, da premalo. ko sva vse skupaj sestavila, je bil že mrak.

Zjutraj sva dala čoln v vodo. Kljub hudim kaznim za glisiranje v zalivu, sem dal plin do konca. Čoln je zaglisiral. Peljala sva se  brez problemov skoraj do Medulina, ko sem pa obrnil proti domu, se je zgodba ponovila.

Še enkrat sva izvlekla čoln iz vode. še enkrat sem klical v Trzin. Serviser mi je zagotovil, da je lahko napaka samo pri bencinu, ter mi zagotovil, da motor lahko pripeljem v Trzin, če stvar ne bo delovala. Tokrat sva se z Boštjanom lotila pregledovanja bolj temeljito. Pregledala sva vso pot od rezervoarja, do filtrov. Še enkrat sva razdrla oba vplinjača in našla še ene šobe, skrite z zamaškom. Ena je bila v resnici polna umazanije. Ko sva hotela vse sestaviti nazaj, sva pogledala še pod  en pokrovček. V enem izmed kanalov na odlitku vplinjača sva našla mrtvega pajkca. Ko sva vse sestavila nazaj, sva dala čoln še enkrat v vodo, čeprav je bilo že zdavnaj čas za kosilo.  Brez problemov, sva šla do Ceje in nazaj. Motor je v redu deloval ves dopust.

Hvala Boštjan!

Ko sem si že malo oddahnil od popravljanja motorja in se je vse ustalilo v tisti dopustniški ritem: zjutraj v trgovino po kruh in tek nazaj, dopoldan na plažo, kosilo, spanje, smrčanje, plaža, večerja, sprehod, spanje, se je zgodil še en izreden dogodek. V petek popoldne, so prišli v prikolico za tistim možakom na sliki njihovi lastniki. Tisti večer je bilo vse normalno, v soboto so pa nekaj proslavljali. Ob desetih zvečer so začeli navijati glasbo  tako glasno, da je odmevalo po obeh kampih. Najprej so jih hoteli pomiriti sosedje, nato redar v kampu. Ker ni nič pomagalo, je prišla policija. O razpletu zgodbe so potem pisali vsi hrvaški in slovenski časopisi. Tudi na televiziji so objavili, da je slovenska družina skupaj s psom napadla policaja. Kričanje se je pomirilo šele ob pol enih zjutraj, ko so tako kot prej očeta in sina odpeljali še mamo.

Potem je le nastopil dopustniški mir, ki sem si ga tako želel. Še vročina ni bila tako huda, pa je bilo vsak dan krepko čez trideset stopinj. Morje je bilo mirno kot že dolgo ne. Nekajkrat sva se lahko odpeljala na plažo pri Ližnjanu. Popoldneve sva pa ponavadi preživela na stalnem mestu na Kamenjaku. Voda je bila dokaj čista in topla, tudi  meduz letos ni bilo videti, tako da sva veliko časa preživela v vodi.

Ko sva bila pa v senci pri prikolici, nama je bil v veliko zabavo ta frisbi. Tudi če ga ne mečeš, je lahko zabaven. Vanj natočiš vode, potem pa pridejo najprej ptiči, od kosov, šoj, do sinic in raznih vrst ščinkavcev.

K vodi so hodile tudi vsaj tri veverice. nekatere so bile plašne, nekatere so z značilnimi glasovi zahtevale, da se umakneš od vode. Včasih so uprizorile dirke okrog debla, da je lubje kar frčalo.   Čeprav sem naredil več slik,  mi v glavnem niso uspele. Ne vem ali je to zaradi močne svetlobe, ali zaradi varovalne barve veveric.

V ponedeljek je bil zadnji dan dopusta. Zvečer sva imela namen izvleči čoln iz vode in ga pustiti pri prikolici.

Jutro je bilo kljub napovedi močne burje čudovito. Jasno in skoraj čisto brezvetrje, tako da sva se brez pomislekov odpravila na plažo za Marlero. Bilo je čudovito. Bila sva sama v celotnem zalivu. Izračunal sem, da sva sama na prostoru, ki je velik kot 2% slovenske obale. Lep občutek. V mirni in kristalno čisti vodi sva se kopala do dvanajste ure. Potem je sonce pričelo tako močno pripekati, da sva šla proti domu. Morje je bilo še vedno mirno, le pri Medulinu je bilo malo razburkano zaradi čolnov.

V jasnem vremenu in brezvetrju sva še skuhala kosilo. po kosilu se je v krošnjah dreves zaslišal veter. Postajal je vse glasnejši.  

Soseda, ki se je oglasila na kavo, je dejala, da na obali močno piha. Ker nisem imel miru, sem šel na obalo. Res je močno pihalo, za svetilnikom je bilo morje že belo od pen. Vrnil sem se nazaj, popili smo kavo, mene je pa vse bolj skrbelo, kako bom čoln izvlekel iz vode.

Z Ireno sva še enkrat šla na obalo, veter je bil še močnejši, bayliner zdraven mojega čolna je bil že skoraj na obali. Nekaj časa sva še čakala, če bo veter pojenjal, pa je kvečjemu bolj naraščal. Na koncu sem se odločil, vzela sva veslo in kolesa. Zaplaval sem k čolnu. Voda je bila v primerjavi z zrakom skoraj vroča. Čoln sem odvezal, skozi rinko na boji sem vtaknil sidrno vrv in jo počasi popuščal, veter me je pa vlekel k obali. Ko mi je vrvi zmanjkalo, je bila voda že tako nizka, da sem že lahko stal na tleh. Ob obali sem ga pririnil do pomola, z vrvjo sva ga zvlekla okoli njega. Ko sem natikal kolesa, je veter za hip popustil. Potem je bil pa čoln že zunaj. Na srečo je veter podrl še enega izmed šotorov, ki so zapirali pot, tako da sva ga brez problemov spravila k prikolici. Ko sem ga opral, sva se v baldahinu lahko samo še smejala.

Vsi niso imeli take sreče. Temu se je odtrgala veriga, pri bifeju v Pomerju sva še naslednji dan videla nasedlo jahto.

Po pisanju časopisa Glas Istre je ta dan burja pihala s hitrostjo čez 120 km/h. Čez 100 turistov je moralo noč preživeti na otočkih, predvsem tistih, ki jih s taksiji pripejejo na kopanje na Cejo in Veliki Levan. Rešili so jih šele naslednji dan okrog enajste ure. Midva sva takrat že klepetala z Lukom in Špelo, ki sta naju prišla zamenjat. Popoldne sva bila pa že doma.