Še en Janez na spletu
Prva Hribi Morje Smuka Potovanja Galerija Povezave Pišite mi
Dnevnik Arhiv Nekaj najlepših
07. 11. 2015 Krofička
Klikni za povečavo! Lepo vreme je vabilo v hribe. Bojan je pristal v bolnišnici, zato smo šli sami trije.

Zaradi zaprte ceste smo morali v Logarsko dolino po obvozu čez Gornji grad. Že tako dolgo vožnja se je podaljšala za pol ure.

Pri penzionu Na razpotju smo pustili avto in se po markirani poti napotili proti Koči na Klemenči jami. Slikovita pot vodi skozi manjši predor.

Koča je bila zaprta. Nadaljevali smo po markirani poti proti Ojstrici. Na razpotju smo zavili po Kopinškovi poti. Nad gozdno mejo smo pri možicu zavili levo na stezo proti Krofički.

 

Lovska steza se je včasih izgubila. pred grebenom smo zašli previsoko. Kazen je bila borba z ruševjem. Potem smo še enkrat prezgodaj zavili navzgor. Z malo plezanja smo naredili bližnjico do varoval. Z vrha se je videlo, kje bi morali hoditi.

Na grebenu je bilo še eno mesto, ki je bilo manj prijetno. Ne toliko zaradi težavnosti, kot zaradi ohlapne zajle in izpuljenih klinov, na katere se ne upaš preveč obesiti.

Varovala so zdržala, so pa v takem stanju že vsaj pet let.





Klikni za povečavo!
Klikni za povečavo! Nad grebenom smo prišli na strme trave, imenovane Zadnji travnik. Čeprav je po opisu tu konec tehničnih težav, se lahko tu težave šele začnejo. 

Pot se izgubi, tudi človeške sledi se tu komaj najdejo. Na srečo imamo dovolj gorniških iskušenj, da smu udeli pravo smer proti vrhu.

V iskanju prehodov sem čisto pozabil na utrujenost. Za nami je bilo že kar nekaj vzpona, Peter in Rado sta bila prehitra zame, tako da sem vso pot lovil sapo.

Ruševju smo se uspešno izogibali, ko so se človeške stopinje pričele združevati v stezico, je bil vrh že čisto blizu.

Na vrhu je bilo precej ljudi. V glavnem so prišli po markirani poti.

Razgled s Krofičke je nekaj posebnega in sega daleč čez Olševo in Raduho proti vzhodu. Najbljižja soseda je Ojstrica, potem pa sledijo vsi Grintavci vse do Obirja. Vmes se vidijo še vse Karavanke. Celo Triglav je pokukal iznad Savinjskega sedla.

V lepem vremenu smo dolgo uživali v razgledu. Potem je bilo le treba v dolino, ki je ležala globoko pod nami.

Klikni za povečavo!
Klikni za povečavo! Tudi običajna pot je pod vrhom zahtevna.

Ko so se končala varovala, smo srečali bernskega ovčarja, znanca z Velike Babe.

Pri Koči na Klemenči jami smo si postregli s pivom. Samopostrežba deluje na zaupanju, zapitek pa vržeš v skrinjico.

Po dolgi poti domov smo se ustavili v Podborštu v Komendi, kjer smo se okrepčali.