Še en Janez na spletu
Prva Hribi Morje Smuka Potovanja Galerija Povezave Pišite mi
Dnevnik Arhiv Nekaj najlepših
19. 10. 2014 Škednjovec
Klikni za povečavo! Minilo je leto in dan, kot rečejo v pravljicah, od našega zadnjega obiska Fužinskih planin. Spet so nam ponudile pravljičen dan.
Še v mraku smo parkirali na Blatu in se čudili številnim avtomobilom. Proti Krstenici smo šli po stezi mimo lovske koče.  Ko smo bili pri koči, je vzšlo sonce. Ko smo prišli do Krstenice, so v zlati svetlobi zažareli macesni.  Fotoaparati so škljocali kot za stavo. Na žalost pa fotografija ne more prikazati vse lepote. 

Na planini smo dolgo občudovali razgled, ki je segal od Karavank pa vse do Krna. Za nami pa so se nad zlatimi macesni v soncu svetili Ogradi.

Prav dolgo nismo počivali, saj so nas čakali višji cilji.
Zavili smo v dolino med Ogradi in Stogi. Na Jezercih je travo pobelila slana. V senci je bilo kar hladno. Pod Mišeljskim prevalom smo počakali. Najprej smo mislili, da se bomo na vrh povzpeli z vzhodne strani. Tam je Bojan že hodil pred leti. Ker se pa ni čisto spomnil težavnosti poti, smo raje izbrali zahodno pot, opisano v vodnikih.

Čez trave smo šli proti sedlu med Škednjovcem in Vrhom Hribaric.  Prečkali smo pot, ki vodi na Velo polje. Potem smo spet prišli v brezpotje. Strmim meliščem sva se z Bojanom umaknila v levo. Mlajša Peter in Rado sta pa šla po njih. 

V dolinici je bilo poletno vroče, malo zaradi sonca, še bolj pa zaradi klanca.  Na sedlu smo srečali dva, ki sta že opravila z vrhom. Tudi mi smo si vzeli čas za počitek na topli travi, kot da bi bil že na vrhu.
Klikni za povečavo!
Klikni za povečavo! Nahrbtnike smo pustili na sedlu. S spoštovanjem smo pričeli lesti na strmo škrbino. Zaradi drobirja, si moral biti pozoren na vsako stopinjo. Na ostrem grebenu pa še na skale, ki so rade ostale v roki. Težavnost plezanja ni velika. Krušljivost in pa globoki pogledi v dolino na obeh straneh, pa dajo grebenu poseben značaj. Tudi zaradi tega je Mihelič vzpon na Škednjovec imenoval "prestižna" bohinjska tura.

Ko si pa enkrat na vrhu so vse težave pozabljene. Zaradi enkratnega razgleda sploh ne razmišljaš, kako boš prišel nazaj.

Vsi bohinjski veljaki so kakor na dlani. Prvak je seveda Triglav. Na vrhu smo okoli stolpa videli množico obiskovalcev. 

Z vrha smo si ogledali možnost pristopa z vzhoda. Malo smo tudi gledali, kako bi čez kamnito puščavo prišli do Lazovškega prevala.
Vrnitev čez greben se mi je zdela lažja. Morda zato, ker smo pot že poznali.  Na sedlu smo srečali še štiri, izkazalo se je, da so Bojanovi znanci. Dva pred nami in ti štirje, so bilo poleg nas, ta dan najbrž edini obiskovalci.

Ko so bile težave za nami, smo si na mehki travi privoščili dolgo malico.

Ko smo šli naprej, je Rado resno vzel našo šalo, da bi se vrnili čez Debeli vrh. Mi smo se pa odločili, da se spoprimemo z brezpotjem proti Lazovškem prevalu.

Med iskanjem prehodov med kotanjami, nam je pot hitro minila. V pomoč nam je bil trop gamsov, ki je s Hribaric v diru šel proti Stogom. Toliko gamsov na enem mestu še nisem videl.
Klikni za povečavo!
Klikni za povečavo! Ne vem, če je bila to sreča, ali pa naše znanje. Na stezo, ki vodi za Debelim vrhom proti Hribaricam, smo prišli ravno pri možicu, ki označuje odcep proti Škednjovcu. 

Po stezi sm bili hitro na prevalu in nato kmalu na planini. Utaborili smo se pri studencu, saj nam je v vročem dnevu že skoraj zmanjklo vode.

Radota ni bilo treba dolgo čakati. Sledila je še tista dolgočasna pot do avtomobila. Z Laza se najprej sprašuješ, kdaj se bo steza prenehala vzpenjati, ko pa se obrne navzdol, pa komaj čakaš, kdaj bo konec strmine.

Na Blatu nas je Peter presenetil z odličnim pivom. Z veseljem smo ga popili, saj je bila za nami res "prestižna" tura.