Še en Janez na spletu
Prva Hribi Morje Smuka Potovanja Galerija Povezave Pišite mi
Dnevnik Arhiv Nekaj najlepših
24.10. 2012 Lepo Špičje
Klikni za povečavo! Na parkirišče pri Savici sem prišel v trdi temi. Bil sem sam. Priznam, da mi ni bilo prijetno, ko sem se z prižgano svetilko odpravil proti Komarči.

Ko je pot postala bolj zahtevna se je pričelo daniti. Ko pa sem prilezel na vrh Komarče, so vrhove Spodnjih gora obsijali prvi sončni žarki.

Jesenske barve so zažarele pri Črnem jezeru. Pri fotografiranju me je zmotila gamsovka z mladičem.

Skozi temačen gozd Lopučniške doline sem prišel do Dvojnega jezera, kjer sem moral občudovati odseve v mirni vodi. Pri zaprti koči je bilo že nekaj ljudi. Vsi so prišli čez Fužinske planine.

Brez počitka sem šel naprej. Pavzo sem naredil šele ko se je pot odcepila proti Lepemu Špičju.
Pot se je pričela počasi dvigovati čez razbrazdan, škrapljast svet. Spomnil sem se pravljice o Zlatorogu, ki je z rogovi uničil svoje kraljestvo.

Pot se je še bolj postavila pokonci, postala je zahtevna. Ko sem pomislil, da se bom moral po tej strmi in šodrasti poti še vrniti, mi ni bilo prijetno.

Razmišljal sem že, da ne bi šel na Veliko Špičje, ampak bi nadaljeval po grebenu do Prehodavcev. Na koncu sem ugotovil, da bi to podaljšalo pot vsaj za dve uri. Zato sem na grebenu zavil proti vrhu.

Na vrhu sem bil sam. V vpisni knjižici sem prebral, da so bili zadnji obiskovalci na vrhu v nedeljo. Vseh vpisov v tem mesecu pa se je nabralo za dve strani v beležki.

Klikni za povečavo!
Klikni za povečavo! Razgled je bil primeren veličastnemu vremenu. Globoko pod mano je bila dolina Soče. Na severu je kraljeval Triglav. Proti vzhodu se je v zlatih macesnih svetila jezerska dolina. Proti jugu pa se je razlivalo kamnito morje Komne. Kočo pri Triglavskih jezerih sem videl, kot da bi jo gledal iz letala. Prepadne stene in melišča pod Zelnaricami so bile podobne goram v Dolomitih.

Za tako visok datum je bilo prijetno toplo. Hodil sem v kratkih rokavih. Pri malici sta me obiskli dve kavki.

Po počitku sem se previdno odpravil v dolino.
Med spuščanjem po precej strmi in zagruščeni stezi, sem se srečal s štirimi mladimi kozorogi, ki so se pasli po strmih travah. Pustili so mi, da sem jih fotografiral, potem pa so se počasi skrili za skale. Bili so še tako mladi in krhki, da me je kar stisnilo pri srcu, ko sem pomislil, da jih v kratkem čaka neusmiljena zima.

Spust po strmih travah ni bil prijeten. Ko sem prišel do zavarovanega dela, sem si oddahnil. Pod njim pa je bila potrebna previdnost pri hoji po škrapljasti stezi. Najmanjša nepazljivost bi se lahko končala z bolečim gležnjem.

Sonce je neusmiljeno žgalo. Najprej sem mislil, da bom naredil počitek, ko bom prišel na "magistralo". Potem sem se odločil, da bom šel brez pavze do koče.
Klikni za povečavo!
Klikni za povečavo! Pri koči so na dva konja nakladali smeti, ki so se nakopičile v sezoni. Ne samo zaradi varovanja okolja, predvsem zaradi cene, so se spet odločili za tovorjenje z konji.

Klopce pri koči so bile zasedene, zato sem pomalical na travi pri jezeru. Za mano je bilo že dobrih 8 ur hoje. Naredil sem še nekaj fotografij in se podal skozi Lopučnico proti Črnemu jezeru.

Pot se mi je nazaj grede manj vlekla. Sonca je bilo vedno manj, na nekaterih mestih se je pojavila slana. Ko sem stal na vrhu Komarče, je sonce ravno zahajalo za Komno.

Komarča je bila sveže posuta z listjem, tudi boleče noge niso pripomogle k hitrosti. Zato sem k avtomobilu v Savici prišel ravno, ko se je nad Bohinj spustila tema.