Še en Janez na spletu
Prva Hribi Morje Smuka Potovanja Galerija Povezave Pišite mi
Dnevnik Arhiv Nekaj najlepših
20. 10. 2012 Bovški Gamsovec in Stenar
Klikni za povečavo! Pred sneženjem sem imel resen namen obiskati Triglav. Potem sem ugotovil, da je nad Kredarico za moje znanje preveč snega.
Potem sem se dolgo odločal med macesni pri Sedmerih jezerih in opazovanjem kozorogov okrog Gamsovca.
Nazadnje sem se še v temi znašel v Vratih. Luč sem pospravil nad odcepom za Prag.
Malo mi je bilo žal, ker sem se doma zanalašč obiral. Lahko bi šel od doma kake pol ure prej in bi precej višje lahko opazoval čudoviti trenutek, ko prvi sončni žarki pobožajo vrhove.
Pot proti Luknji je zdaj malo drugače speljana. Tisto strmo melišče ni več tako zoprno. Na koncu je ob steni napeta zajla, da je vzpon še lažji.
Na sedlu je močno pihalo, zato sem šel hitro naprej do prvega zavetja.
Nad sedlom sem najprej zagledal tri gamse. Kmalu zatem pa sem prišel do tropa kakih 15 gamsov. Ti so se mi počasi umaknili nad melišče pod Pihavcem.
V varni razdalji so se pričeli pasti, Jaz sem jih pa seveda veselo fotografiral.
Ko sem šel naprej, mi je čez cesto prišel še kozorog.
Pod vrhom pa mi je poziral še en gams, natanko na istem mestu, kjer sva pred leti z Lukom srečala kapitalnega kozoroga.
V zavetju je bilo zelo toplo, če pa si prišel na greben te je hitro premrazil močan veter.
Na vrh Gamsovca ravno zaradi vetra nisem šel. Pred seboj sem imel še dolgo pot.
Klikni za povečavo!
Klikni za povečavo! Na začetku sem se spuščal zelo previdno, saj je bilo prvih nekaj metrov poti zasneženih. Kljub visokim temperaturam je bil sneg pomrznjen. Med iskanjem oprimkov sem razmišljal, kako je prav, da nisem rinil na Triglav.
Nižje snega ni bilo. Brez težav sem se zrinil skozi tisti ozki prehod. Tudi pot je postala lažja.
Ko sem prišel iz sence Gamsovca, sem nad Dovškimi vratci srečal prve planince. Vsi so bili v kratkih rokavih.
Na sedlu ni bilo vetra, sonce je močno pripekalo, zato je tudi moja srajca hitro romala v nahrbtnik. Pred vzponom na Stenar sem še pomalical. Malo me je zaskrbelo, ker je bila čutara skoraj prazna.

Potem sem se napotil na melišče. Bilo je naporno, saj je bilo vroče kakor, da bi bili sredi poletja.
Ko se je pot obrnila proti severu, me je kondicija že precej dajala. Metri na višinomeru se niso in niso hoteli približati željeni številki. Zelo vesel sem bil, ker je bil višinomer napačno nastavljen in sem prisopihal na vrh 40 višinskih metrov prej, kot bi moral po uri.

Na vrhu je spet močno pihalo. Naredil sem nekaj fotografij in šel na malico v zavetje.

Razgled s Stenarja je veličasten. Ne samo zaradi sosedov: Triglava in Škrlatice. V čistem zraku se je videlo čez tri države, od Padske nižine skrite v megli, do avstrijskih velikanov z Velikim Klekom na čelu.

V razgledu nisem dolgo užival. Veter je bil le preveč zoprn. Popil sem še zadnje kaplje vode, naredil nekaj fotografij in se odpravil v dolino. Do nje je bilo še zelo daleč.
Klikni za povečavo!
Klikni za povečavo! Na Dovških vratcih sem bil spet v kratkih rokavih.

O "So What" - ni pa ne bi izgubljal besed. Kolena so trpela.

Pazil sem, da se ne bi kje zvrnil. Enkrat sem si v Sovatni pri padcu pretegnil kite na prstu, enkrat prej pa sem si razbil koleno tako, da bi lahko dobil celo osem šivov, če bi šel k zdravniku. Pa mi je, (takrat še ne zdravnik), rano samo prelepil in se je prav tako lepo zacelila.

Tokrat sem Sovatno srečno zvozil.

Pri studencu je tekla voda, da sem se lahko umil in toliko ovlažil ustnice, da sem lahko naročil pivo v Aljaževem domu.