Še en Janez na spletu
Prva Hribi Morje Smuka Potovanja Galerija Povezave Pišite mi
Dnevnik Arhiv Nekaj najlepših
16. 09. 2012 Kepa
Klikni za povečavo! Sneženje med tednom me je odvrnilo od"višjih" ciljev. Ko sem razmišljal kam, sem se spomnil, da na Kepo z Dovške strani še nisem hodil. Ko sem bral opis poti, sem prebral tudi sporočilo, da je pot kopna.

Do Erjavčevega rovta se pride po cesti, ki se malo pred elektrarno odcepi od tiste, ki vodi na Dovško Babo.  Avto sem pustil na mestu, kjer se pri potoku z zanimivim imenom Žakelj ,cesta konča in se odpravil v hrib.

Vreme ni bilo najlepše. Megle se niso hotele razkaditi. Pri vikendu na Erjavčevem rovtu sem preplašil srno, potem pa dolgo nisem srečal žive duše.

PPot je bilo enostavno slediti. Sploh ni bilo treba oprezati za markacijami. Dva kolesarja sta naredila skoraj neprekinjeno črto, ko sta zavira med spustom s  sedla Mlinca.
Nad lovsko kočo na kraju Brlog me je že malo skrbelo, da nisem na pravi poti, saj sem se vzpenjal proti vzhodu. Zaradi megle se ni videlo kam sploh grem.  Razveselil sem se studenca, imenovanega Koritec, saj sem se ga spomnil iz opisa. Tudi steza se je tam obrnila v pravo smer. Iz gozda sem prišel med ruševje in na melišča. Videlo se ni pa nič, zato je pot postala dolgočasna. Samo po višinomeru sem videl, da napredujem.

Ko sem prišel na greben za Visokim Kurjekom, se je iz megle prikazal zaobljen vrh. Pravilno sem ocenil, da je to Gubno. Na njegovih severnih pobočjih sem zagledal gamse, ki so se brezskrbno pasli. Toliko gamsov na enkrat še nisem videl.

Ko so me gamsi zagledali, so se na mojo žalost hitro umaknili v goščavo. /span>
Klikni za povečavo!
Klikni za povečavo! Med Gubnim  in Dovško Malo Kepo me je čakalo še najtežje mesto na poti. Zajeda je dobro zavarovana, vseeno pa mi spust do nje, zaradi megle in krušljivosti ni bil prijeten.  Predvsem tudi zato, ker v megli nisem videl, kaj me še čaka na poti.

Ko sem končno prilezel čez greben in zagledal označeno avstrijsko pot, sem vedel, da je tehničnih težav konec.

V megli pri križu sta se v kratkih hlačah veselo fotografirala dva avstrijca, zato sem šel raje na "našo" stran, k skrinjici z vpisno knjigo.  Žal skrinjica ni imela pokrova, najbrž ga je kdo, v veselju, da je prišel na vrh, skupaj s knjigo vrgel v globino.

Pri malici so mi pomagale tri kavke, ki se me niso prav nič bale.
Bilo je hladno, zato na vrhu nisem dolgo ostal. Ko sem odhajal, so se megle pričele trgati. Za trenutek se je prikazal celo Triglav.
V dobri vidljivosti se mi tudi pot okrog Dovške Male Kepe ni več zV dobri vidljivosti se mi tudi pot okrog Dovške Male Kepe ni več zdela tako krušljiva. 

Zdi se mi, da je pristop s te strani lepši, kot pristop iz Belce. 

Bilo mi je žal, da so Julijce še vedno zakrivale megle.  Če bi se videl še Triglav z dvorjani, bi bilo skoraj prelepo.

Klikni za povečavo!
Klikni za povečavo! Dolina ni tako blizu, kot bi si človek želel.  Na melišču Dolina ni tako blizu, kot bi si človek želel. 

Na melišču nad Koritcem sem še malo počil. Prej sploh nisem imel posebne pavze. Najprej sem hitel, da bi bil čimprej iz megle, na vrhu je bilo hladno, potem sem hotel čimprej prečkati tisto škrbino.

Po okrepčilu sem pot nadaljeval mimo lovske koče do avtomobila. Avto ni več sameval. V času, ko me ni bilo, se je na parkirišču ob jezercu potoka Žakelj nabralo precej avtomobilov.

Ker sem bil sam, se pri Aljažu nisem ustavil. Sem bil pa zato toliko prej doma.