Še en Janez na spletu
Prva Hribi Morje Smuka Potovanja Galerija Povezave Pišite mi
Dnevnik Arhiv Nekaj najlepših
28. 07. 2012 Špik
Klikni za povečavo! Zanimalo me je, kako je z mojim revmatizmom, zato sem se odločil za daljšo turo. Ko sem pregledoval dnevnik, sem videl, da sem bil na Špiku pred štirimi leti.
Parkiral sem pri Ruskem križu.  Pot do koče v Krnici je hitro minila med obujanjem spominov na smučanje pod Kriško steno.  V koritu pri koči se je vabljivo hladilo pivo. Trdno sem bil odločen, da se tokrat vrnem po isti poti in si privoščim steklenico vabljive pijače.
Prečkal sem Pišnico. Balvani pod Dnino se mi niso zdeli tako razmetani, kot pred štirimi leti. 
Na melišču sem preitel dva, ki sta bila tudi namenjena na vrh. Par z Notranjskega pred mano je hodil skoraj tako hitro, kot jaz, zato sem hodil lepo za njima. Raje vidim, da kdo hodi pred mano, kot da mi stalno diha za ovratnik.

S hojo nisem imel težav, v senci je bilo prijetno hladno. Na sonce sem stopil že visoko nad Gamsovo špico, malo pod sedelcem s tisto lepo travo, ki me vedno očara. Razgled je bil z vsakim korakom lepši. Na jugu me je stalno nadzirala Škrlatica. Ker sem uro pozabil na morjo sem se glede višine orientiral po smučišču pod Kriško steno, kjer višine dobro poznam.
Klikni za povečavo!
Klikni za povečavo! Malo pod vrhom Lipnice postane pot zahtevnejša.  Na glavo sem dal čelado, saj sem se spomnil pošiljke kamenja pred leti.

Na vrhu sem užival v razgledu.  Križ na Škrlatici je čisto blizu.  Presunila me je divja razbrazdanost Martuljških Ponc.

Po malici sem šel z vrho med prvimi. Vedel sem, da je pred mano še dolga pot. Med spuščanjem  vrha sem razmišljal po kateri poti naj grem. Vzpon na Lipnico me ni preveč mikal, zato sem se spet spustil po melišču proti Kačjemu grabnu, čeprav sem si pred leti obljubil, da po tej poti ne bom več šel.

Kmalu mi je postalo žal, da sem se odločil za to pot. Melišča niso bila taka, kot bi si želel. Ponekod so bile skale prevelike,  drugod pa je bilo preveč zdrsano, da bi se brezskrbno spustil po melišču. Ko pa je melišče končno postalo dobro, ga je prehitro zmanjkalo.
Pri prvih macesnih sem si v senci stresel kamne iz čevljev in popil malo vode. Potem sem šel naprej v Kačji graben.

Klikni za povečavo!
Klikni za povečavo! Pot skozi graben je res strma. Morda je celo boljša navzgor. Spust po njem je, z že utrujenimi nogami , res mučen. Klanca ni in ni konec. Na srečo so bile vsaj skale suhe, da ni drselo. Kljub temu sem bil številnih klinov na poti prav vesel. Vročina je postajala vse hujša. Ko sem popil še zadnje kaplje vode, sta me dohitela Notranjca. Skupaj smo se spustili do Pišnice.
Ko sem prečkal prodišče, sem se v potoku osvežil in napil mrzle vode. Morda je bila voda kriva, da sem kmalu zatem srečal Mojco in Kekca. Ko me je na koncu pri Pehtini bajti prijazno ogovoril Bedanec, sem postal prepričan, da je pivo veliko bolj zdravo, kot pa mrzla voda.