Še en Janez na spletu
Prva Hribi Morje Smuka Potovanja Galerija Povezave Pišite mi
Dnevnik Arhiv Nekaj najlepših
19. 07. 2012 Storžič s severne strani
Klikni za povečavo! Za vikend je bilo napovedano poslabšanje vremena, zato sem za hribe izkoristil četrtek.  Ker je za vzpon z juga prevroče, sem na Storžič šel s severne strani.  

Avto sem pustil pri Domu pod Storžičem. Poti, ki sva je pred  dvemi leti prehodila z Radotom, sem se spomnil. Tokrat sem pravočasno pospravil palice v nahrbtnik in si na glavo dal čelado.  Ko sem se vzpel po prvi jeklenici je nad mano zaropotalo. Nepreviden predhodnik je sprožil kamenje.  Ker sem vedel, da so za mano še trije, sem pazil na kamenje pod nogami.
Če grem sam, se mi zdi pot bolj zahtevna. Bil sem kar vesel, ko sem pod vrhom Žrela dohitel predhodnike, še bolj pa, ko se me prehiteli tisti trije, ki so hodili za menoj.
Na grebenu sem si malo oddahnil. Vedel sem, da me do vrha loči še precej višinskih metrov.

Ozkih grebenov ne maram preveč.  Močni sunki vetra so samo otežili lovljenje ravnotežja na nekaterih ozkih delih.  
Do vrha me je ločilo vedno manj rogljev. Zadnji pred vrhom se mi je od daleč zdel skoraj neprehoden. Na koncu sem videl, da je bil od vseh najlažji.

Štajerci, ki so me prehiteli, so na vrhu že malicali. Sam sem naredil nekaj fotografij, pojedel Frutabelo in drugo tablico zmetal lačnim kavkam. Med njimi so bili mladiči, ki so glasno prosili za hrano. Ko so hrano dobili, so pa toliko časa motovilili, da so jim starejši vse pojedli.

Veter je postajal vse bolj hladen,  zato sem se kar hitro pobral nazaj v dolino.
Klikni za povečavo!
Klikni za povečavo! Med spuščanjem proti planini Javornik, sem ves čas razmišljal kako se Javorniški žleb imenuje.  Ime sem kasneje poiskal na spletu. Na začetku je precej strmo. Ne vem, če bi si po njem upal peljati s smučmi.  Morda v zelo, zelo dobrih razmerah.

V drugi polovici žleba sem šel na melišče. Po njem je šlo lažje, vendar ne čisto brez problemov. Ponekod so bile skale prevelike, drugod je bilo pa vse zdrsano, tako da si moral paziti na vsak korak.

Odcep poti na Veliko Poljano je dobro označen.
PPot gre skoraj vodoravno nad planino Javornik.  Kar precej časa sem videl pod sabo Karničarjevo kočo. Ko se mi je končno skrila, sem na nekem melišču presenetil trop gamsov. Bili so plašni, zato jih nisem dolgo motil.

Pred Veliko Poljano je bilo v gozdu na tleh polno zelenega listja. Spomnil sem se, da je pred tednom po teh krajih divjalo neurje s točo.

Pri vhodu na planino sem nekaj časa razmišljal, ali naj grem do koče, ali ne. Nazadnje sem se odločil da grem. Na tej planini še nisem bil, pa tudi kakšno pivo bi se mi po dolgi poti že prileglo. Lepo urejena koča je bila žal zaprta. Odprejo jo le ob koncu tedna.

Klikni za povečavo!
Klikni za povečavo! Na srečo je do Male Poljane samo 10 minut hoje. Koča je bila odprta, pivo so tudi imeli. Na klopi pred kočo bi kar obsedel.

Čakalo me je še slabe tričetrt ure hoje po cesti, potem sem zaključil kar velik krog.

Za mano je bil še en lep dan.