Še en Janez na spletu
Prva Hribi Morje Smuka Potovanja Galerija Povezave Pišite mi
Dnevnik Arhiv Nekaj najlepših
19.05.2012 Golica in Klek
Klikni za povečavo! Ko sem razmišljal kam bi šel v hribe v soboto, ko je Irena z učenci v Piranu, sem si prav zaželel dolgega, samotnega pohoda.  V visokogorju je še sneg, zato sem pomislil na Karavanke in na Golico, kjer že dolgo nisem bil. Pa še narcise ravno cvetijo.

Na Križevcu sem bil ob pol sedmih. Ko sta se pripeljala dva s traktorjem, sem ju vprašal kako je z zapornico. Ko sta mi povedala, da je ne zaklepajo, sem se odpeljal za njima do Pustega rovta. Na poti do Rovta smo morali počakati, da je šel divji petelin s ceste.

Začel sem po stezi, ki pelje na Struško. Na grebenu sem se obrnil na levo in našel stezo, ki je vodila na Ptičji vrh. V prekrasnem jutru sem užival v tišini in samoti.
Z vrha sem videl zaradi narcis pobeljene strmine Male Golice.

Letos je narcis še posebno veliko. Za fotografiranje sem si vzel veliko časa, saj se mi v lepem dnevu ni nikamor mudilo.

Steza po grebenu je dobro uhojena. Hitro sem nabiral višino. Bil sem vesel da me noge zaradi revme niso preveč bolele.

Narcise so cvetele le na mali Golici. Višje so bile še zaprte. Vrh Golice se ni dolgo pokazal.   Ko sem ga zagledal, se je tudi strmina unesla.



Klikni za povečavo!
Klikni za povečavo! NNa vrhu sva izmenjala par besed s planincem iz Novega mesta  Rekel mi je, da sem ta dan tretji na vrhu. V samoti sem pomalical in počakal dva, ki sta prišla z Pustega rovta po poti, ki vodi mimo koče.

Onadva sta se vrnila po grebenu, sam pa sem šel naprej proti zahodu. Bil sem vesel markacij. Pot na Jekljevo sedlo je manj obiskana, zato se včasih izgubi v travi.

Pot se kar precej spusti. Razmišljal sem že, da bi na sedlu obrnil. Vseeno sem šel naprej.

Med vzpenjanjem sem zašel na napačno stezo. Na mojo srečo so ravno takrat prišli nasproti štirje. Ko sem zaslišal njihovo govorjenje sem obrnil in našel pravo pot. Ko smo se srečali sem se jim zahvalil, da so tako klepetali.

Na grebenu sem zagledal kočo na Petelinjeku. Kraje, kjer sva pozimi smučala z Bojanom sem poznal. Edino kar me je skrbelo je bilo to, da ne bi zašel v ruševju pod vrhom.

NNa sam vrh nisem prišel. Zavzela ga je glasna druščina. Zaradi njih sem raje počakal v tišini na grebenu malo pod vrhom.

Med malico me je pogled proti Golici kar malo skrbel. Tista dolinica, kjer leži Pusti rovt, je bila presneto daleč.

Klikni za povečavo!
Klikni za povečavo! Pot nazaj je bila lažja. S Kleka sem jo ubral kar po travnikih. Hitro sem bil na stezi, ki me je spet pripeljala na Jekljevo sedlo.

Pot od sedla do koče na Golici poteka skoraj vodoravno po pobočjih. Je zelo prijetna, del poti gre po gozdu.

KKo se je prikazala koča,sem presenečen obstal. Okrog zjutraj osamljene koče je vrvelo obiskovalcev. Proti vrhu se se vile kolone. Izgledalo je kot v kakem partizanskem filmu.

Pivo, na katerega sem pomislil že na Kleku, sem vseeno popil. Potem me je čakalo tričetrt ure do avtomobila.

Precej velika klobasa je bila zašpiljena.