Še en Janez na spletu
Prva Hribi Morje Smuka Potovanja Galerija Povezave Pišite mi
Dnevnik Arhiv Nekaj najlepših
16.11.2011 Črna prst - Matajurski vrh
Klikni za povečavo! Lepo vreme in megla je kar klicala po obisku gora. Ponudila se mi je prilika, poklical sem Bojana in hitro sva bila dogovorjena.
Na Črno prst z južne strani še nisem nikoli šel. Spotoma sva si želela ogledati, kje smučajo z Matajurskega vrha.

Pot do Baške grape je res dolga. Ko sva prišla na Petrovo brdo, so gore obsvetili prvi sončni žarki. Avto sva pustila v vasi Stržišče. Po asfaltu sva se odpravila do vasice Kal, potem pa šla po označeni poti proti Črni prsti.

Pot je dobro označena in se v okljukih hitro dviga. Mene je jp poti nekaj zvijalo, zato sem komaj čakal, da vidim bohijsko stran.  Medtem ko je doline ovijala megla, je bilo tu vreme brez oblačka, le ponekod je pihal mrzel veter.
Dom je bil zaprt. Mlaka za žičnico je bila prekrita z debelim ledom. V čistem ozračju se je videlo daleč. Kar dolgo sva počivala na vrhu in se razgledovala. Julijci so bili kot na dlani. Vse sva poznala, le Viš in Montaž sta bila tako čudno postavljena, da sva si morala pomagati z informacijako ploščo na vrhu.

Morje se je, na žalost, skrivalo v meglicah.

Po malici sva šla naprej proti Matajurskemu vrhu.
Klikni za povečavo!
Klikni za povečavo! Najprej se je treba spustiti na Vratca, potem se prične razgledna pot, malo navzgor in malo navzdol po razglednem gebenu.  Na desno se odpirajo pogledi na Bohinjsko jezero in Triglav. Na levi strani pa so se kazali loški in cerkljanski hribi. Ozke doline med njimi so bile zastrte z meglicami, ki so jim dajale še lepšo podobo.

Pot Poljanskim vrhom sva še enkrat posedela na mehki travi, nato pa sva poiskala stezico, ki pred Matajurskim vrhom vodi v dolino.


Od daleč je bila stezica dobro vidna. Ko sva pa bila na njej, se je hitro izgubila v mehki travi. Zato sva se kar počez spustila po približni smeri najine poti.

Steze, vsekane v ruševje, nisva našla, zato sva šla navzdol po grapi hudournika, kjer je bilo rušje bolj redko. Bilo je kar strmo in naporno. Ko se mi je odtrgala veja, za katero sem se držal v strmini, sem moral skočiti čez večjo skalo. Takrat sem bil ponosen, kako sem izvedel akrobacijo, naslednje jutro pa zaradi trdega pristanka nisem mogel stopiti na koleno.

Po dobrih 100 višinskih metrih borbe z ruševjem sva našla izsekano pot. Po njej sva prišla do lovske koče na Saneku, kjer sva imela še en počitek.
Klikni za povečavo!
Klikni za povečavo! Do avtomobila naju je čakala še dolga ovinkasta cesta. Nekaj ovinkov sva res skrajšala, vendar se je cesta res vlekla.

Ko sva prišla do vasi, se je od vrhov gora poslavljalo sonce. Presenetila naju je urejenost, za naju tako odročnega, kraja. Vse hiše so izredno urejene in vzdrževane, na dvoriščih ni bilo nobene navlake.

Po dolgem, a lepem dnevu je prijala vožnja po ozki in mrzli dolini.