Še en Janez na spletu
Prva Hribi Morje Smuka Potovanja Galerija Povezave Pišite mi
Dnevnik Arhiv Nekaj najlepših
04.10.2011 Vevnica po ferati Via della Vita
Klikni za povečavo! Prelepo vreme, jaz pa nobenega pravega časa. Končno smo se lahko zmenili za nedeljo. Ko je Bojan predlagal Vevnico, me je malo zvilo, saj ne maram preveč takih poti. Pa smo vseeno šli.

Ko smo zlezli iz avtomobila pri Zgormjem Mangartskem jezeru se je ravno pričelo daniti.

Pot od zapornice se precej vleče.  Na planini Tamar je bilo kar mraz, vrhove gora so osvetlili prvi sončni žarki.

Pot je postala bolj strma. Ko smo prišli na melišče smo, kot mnogi drugi, zavili preveč v levo in se lovili čez izprano strugo hudournika.

Ko smo spet prišli na pot, nas je pričakal strm blaten graben.
Krnica Zagače je bila vse bližje. Z vseh strani so na nas pritiskale temačne stene, ki so se zdele neprehodne.

Ko sem zagledal prve človeške pike v steni sem pomislil, da jaz tam najbrž ne bom šel.

Pri vhodnem kaminu je bila  gneča. Skupina pred nami je imela precejšne probleme. Jaz sem jih bil kar vesel, sem si mislil, da bom imel več časa za počitek.

Ko smo prišli na vrsto, je Bojan urno zlezel čez kamin, mene je precej matralo, pa sem le prišel čez.
Klikni za povečavo!
Klikni za povečavo! Naprej ni bilo več tako težko. Varovala so bila ravno obnovljena. Z zaupanjem v varovalni komplet in zajle sem se počutil čisto varno, kljub temu, da je bila pot ponekod široka le za pol  podplata. Globina pod nami je naraščala.

Ko smo prišli v najznamenitejši del stene, kjer so tista posebna varovala, edina, ki zdržijo plazove in povodnji, smo si malo oddahnili.

Potem smo se po navpični steni povzpeli do prečnice, kje smo nareli nekaj enkratnih posnetkov.

S prečnice smo spet nadaljevali navpično navzgor. Pod nogami je zijala praznina.

Nad steno gre pot malo po melišču, nato pa spet po strmih skalah. Tu so varovala bolj redka. Pred lestvijo smo dohiteli skupini, ki sta hodili pred nami. Zašli so na opuščeno staro pot.

Kmalu nad lestvijo je odcep proti bivaku. Mi smo nadaljevali proti Vevnici. preden smo prišli na vrh smo morali prečkati še nekaj sitnih gladkih mest.

Na vrhu je bilo precej ljudi. Vsi smo uživali v razgledu in prekrasnem vremenu.


Klikni za povečavo!
Klikni za povečavo! Predhodniki so pot nadaljevali proti Srtugu in Poncam.

Mi smo pa šli, zaradi mene, nazaj po isti poti. Me je že pristop na vrh precej zmatral, zato težavne poti naprej zagotovo ne bi zmogel.

Spust po nevarovanem predelu mi je bil težaven, saj si moral paziti na vsako stopinjo. Ko smo prišli do varoval je bilo lažje. Na koncu pa sem že komaj čakal, da pridemo iz strmine.

Na melišču smo si ga potem privoščili iz mojega kozarčka, nato pa smo se hitro spustili v dolino.
Edino po tistem blatnem grabnu, ki nam je delal težave že na vstopu, smo si pomagali z vrvjo.

Pot skozi gozd do avtomobila je hitro minila. Na parkirišču je bilo polno turistov, ki so občudovali planine. Nobeden pa ni vedel kaj je Via della Vita.

 
Klikni za še več slik na Picassi