Še en Janez na spletu
Prva Hribi Morje Smuka Potovanja Galerija Povezave Pišite mi
Dnevnik Arhiv Nekaj najlepših
10.09.2011 Vrtača čez Malo glavo
Klikni za povečavo! Z Bojanom sva se domenila za eno krajšo turo. Mene je že nekaj časa zanimal brezpoten pristop na Vrtačo po jugovzhodnem grebenu.  Po tej poti še nisem hodil, čeprav sem na Vrtači skoraj vsako leto.

Ob zori je bilo na Ljubelju  malo avtomobilov. Pri domu na Zelenici sva bila kar hitro, pa ne zaradi žičnice, ki je pričela ropotati, ko sva bila že nekje na polovici poti do zgornje postaje.

Mimo doma, ki je še sameva,l sva nadaljevala proti Suhemu ruševju.  Ko pot zapusti označeno stezo proti Vrtači, sva se potopila v ruševje. V gošči je bilo spolzko in soparno.  Velikih balvanov se iz ruševja skoraj ni videlo.  Skozi ruševje sva hodila še dolgo nad prelomnico.  Ko se je ruševje malo razredčilo, sva opazila stezo, ki je vodila proti Vrtači.

Nekaj možicev in pokonci zapičena palica sta dala vedeti, da sva na pravi poti. Na melišču se je videla steza, ki sva ji sledila do grebena.   V primerjavi s Pihavcem, kjer človeških sledi skoraj nisi opazil, je bila tu steza dobro vidna.  Včasih se je bilo treba pri napredovanju malo pomagati z rokami, bolj zaradi boljšega počutja v strmini, kot zaradi zahtevnosti terena. 

Na Mali glavi se je pot malo položila, zato sva tam zajela sapo in uživala v razgledu, ki je bil v lepem jutru vse lepši.
Klikni za povečavo!
Klikni za povečavo!  Med potjo sva videla grapo, ki je v ugodnh razmerah zelo dobra za smučanje. Razmeree pa morajo biti res dobre, saj so strme trave  najbrž zelo plazovite.

V strmini sva hitro pridobivala višino. Pot sploh ni bila dolgočasna, saj si moral biti vso pot pozoren kam stopaš, da  v krušljivem terenu nisi zdrsnil. Stalno je bilo treba tudi oprezati ali še greva v pravo smer. Če si se preveč zamislil, si lahko hitro zašel v težko prehoden teren.  


Na vrhu je pihal hladen veter, zato sva se z Bojanom umaknila v zavetje na severno stran. Ko sva že skoraj pomalicala, so priletele kavke. Zmetala sva jim zadnje koščke kruha.

Med vzponom sva videla samo štiri pike, ki so šle proti Palcu. Zato sva bila presenečena, da je bilo na vrhu precej ljudi. Še več jih je prihajalo po označeni poti.





Klikni za povečavo!
Klikni za povečavo! Vrnila sva se po markirani poti, ki gre čez celo pobočje Vrtače. Sonce je že močno pripekalo, zato sva se ustavila pri domu na Zelenici, ki ga počasi,  vendar vztrajno obnavljajo.

Potem sva pa morala v vročini prepešačiti še pot do Ljubelja. Veliko prijetnejše je pozimi, ko se lahko veselo zapelješ po smučišču. 

Na Ljubelju naju je pričakalo nabito polno parkirišče. 

Medtem, ko so nekateri v opoldanski vročini šele začenjali vzpon, sva bila midva zadovoljna, da sva že zaključila še eno prijetno turo.




 
Še nekaj slik:
Klikni za povečavo! Klikni za povečavo! Klikni za povečavo! Klikni za povečavo! Klikni za povečavo! Klikni za povečavo! Klikni za povečavo! Klikni za povečavo! Klikni za povečavo!