Še en Janez na spletu
Prva Hribi Morje Smuka Potovanja Galerija Povezave Pišite mi
Dnevnik Arhiv Nekaj najlepših
9.10.2010 Bavški Grintavec
Klikni za povečavo! Rado je že nekaj časa želel na Bavški Grintavec. 

V tem času se pozno zdani, zato smo šli iz Kranja ob šele šestih. Preveč se nam ni mudilo. Ko smo se spuščali na primorsko stran vršiške ceste, so prvi sončni žarki posijali na Jalovec.

Ko smo pričeli hoditi po strugi Suhega potoka je bilo tako hladno, da sem oblekel rokavice.

Ogrel sem se šele, ko se je pot pričela dvigovati proti planini Zapotok. Na planini nas je pričakala slana. Streha koče na opuščeni planini najbrž ne bo preživela zime.

Bili smo že iznad gozdne meje, ko smo za par trenutkov stopili na sonce.
Na sedlu Kanja se je pričelo zares. Pot je dobro zavarovana, pogledi v dolino pa so ponekod precej "globoki". 

Mene je precej dajala kondicija, zato bi na mestu, kjer se pridruži "lažja" pot, najraje počakal prijatelja. Nazadnje pa sem le zbral toliko moči, da sem po krušljivih skalah prisopihal na vrh.



Klikni za povečavo!
Klikni za povečavo! Na toplem soncu na vrhu smo uživali v razgledu, ki je tu res enkraten. Pogled sega od Krna do Triglava in naprej na Jalovec in Mangart.

V daljavi so se bleščali vrhovi Dolomitov in Visokih Tur. Vreme je bilo res prekrasno.

Kar dolgo smo počivali in si ogledovali hribe, ki smo jih v glavnem vse poznali. Nazaj v dolino, v senco in krušljivo skalo se nam sploh ni dalo.

Potem smo le šli. Previdno počasi, da se ni preveč kotalilo izpod nog.
Ta dan sem na vrhu naštel 9 obiskovalcev. V sezoni, ko je obisk bolj množičen, je nevarnost kotalečega se kamenja še večja.

Spust z vrha je še bolj zahteven. Previdno smo izbirali stopinje. Trajalo je celo večnost, da smo prišli na melišče, kjer ni bilo več treba toliko paziti, kod hodiš.

Do planine Zapotok je bilo še zelo daleč. Pri spustu smo tekmovali s soncem, saj se je popoldanska senca nevarno bližala.

Klikni za povečavo!
Klikni za povečavo! Na planini je bilo sonca še dovolj. Pri potoku smo natočili vode in se zavalili v travo. Uživali smo v miru in pogledih na okoliške gore, pobarvane v jesenske barve. Taki počitki, ko so največje težave že za tabo, so druga najboljša stvar pohodov v gore. Prva je seveda pivo v dolini.

Koča pri izviru Soče je bila že zaprta. Misel na to, da bi pivo popili v Erjavčevi koči na Vršiču, smo opustili takoj, ko smo se spomnili, da moraš s parkirišča narediti nekaj metrov v breg.

Zato smo se raje ustavili pri Aljažu, kjer smo zaključili lepo in dolgo turo.br />
 
Klikni za še več slik na Picassi